Čisto vsakdanja zgodba

Popoldne se že nagiba proti tretji uri in nekaj čudnega je v zraku. Dva človeka stopata po cesti, eden se vrača od razprodaje, nabit s polnimi vrečkami, drugi si mane roke, potem ko je z goljufijo mastno zaslužil.

Obema hitijo po glavi iste misli, čeprav se nista videla še nikoli poprej: »Kakšen uspeh! Kakšna sreča!«

V tej svoji zamišljenosti prideta pred nosečo ženo z otrokom v naročju. Sedi pred vhodom nekega mogočnega podjetja in tiho ihti, otrok se stiska k njej. Premalo neopazna je bila, da bi jo kar izpustila izpred oči. Je že prepozno, je pač vstopila v njuno življenje …

Sicer z veliko nerodnostjo in očitnim nezanimanjem prideta do osnovnih informacij: žena je vdrugo noseča. Zato je ostala brez službe, ki ji je navrgla tistih ubornih 400 evrov. Brez hiše, to je mož pustil v igralnici.

»Patetična podoba,« si misli drugi. Prvi nerodno pogleduje sem in tja, od polne vrečke proti materi z otrokom, pa spet nazaj. Medtem režejo zrak nepredstavljivo grde opazke: »Kje ste pa imela glavo, da ste šla delat otroka?! V tem času?! Otrok! Saj so samo za stroške, za nič drugega! Presneta pocestnica! Delat se spravi! Delat se ti ne da, pa tu iščeš sočutja. Saj ste vsi isti. Vsi klošarji.«

Še pljunek na tla in črni plašč se pobere, novim uspehom naproti. Mobilnik pač ne da miru …

Prvemu, tistemu z vrečkami, je nerodno. Preveč omahuje že celo življenje … pa ga vendarle premami sočutje.

Odvrže vrečke, stopi k materi in ji ponudi robček. Brez besed. Potem jo povabi na kosilo. Ah, da, kosilo … za mizo najdeta službo v njegovem podjetju in začasno stanovanjce v enem od njegovih številnih v prestolnici. Izkaže se, da cela vrsta vrečk le ni bil tak strašen zalogaj …

Potem sta odšla od mize, poslovnež in brezposelna žena. Doma so ga že čakali. Večerja je bila okusna, oba otroka zadovoljna, da je oče enkrat toliko prej doma kot ponavadi. Žena se mu je nasmehnila, ga objela in ga poljubila. In v vseh teh lepotah je nekje od zadaj šepetala žena z ulice …

Ponoči so ga prevzele sanje. Stal je v istem supermarketu kot podnevi, čakal je v vrsti. Dolgi vrsti. Naenkrat se izza blagajne vzdigne nekdo poznan, a le od kod? Ves krvav in v raztrgani obleki, a nenavadno vesel. Zakliče: »Gospod, na vrsti ste!« »Jaz?« se spogleda, blagajničar pa: »Seveda, saj se spomniš: še danes boš z menoj v raju …«

***

Kristus, ti si kralj, ki se ne ogrinja s plaščem iz hermelina. Ti si kralj vseh mojih, tudi najbolj poteptanih, ogrnjen s časopisom, s katerim se pogrinjajo klošarji pred spanjem, na glavi pa nosiš surove besede, ki bolijo bolj kot trnje.

Kdaj, le kdaj te bom spoznal?

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Iskati večje dobro

Slika
Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...
Preberite več