Čisto vsakdanja zgodba

Popoldne se že nagiba proti tretji uri in nekaj čudnega je v zraku. Dva človeka stopata po cesti, eden se vrača od razprodaje, nabit s polnimi vrečkami, drugi si mane roke, potem ko je z goljufijo mastno zaslužil.

Obema hitijo po glavi iste misli, čeprav se nista videla še nikoli poprej: »Kakšen uspeh! Kakšna sreča!«

V tej svoji zamišljenosti prideta pred nosečo ženo z otrokom v naročju. Sedi pred vhodom nekega mogočnega podjetja in tiho ihti, otrok se stiska k njej. Premalo neopazna je bila, da bi jo kar izpustila izpred oči. Je že prepozno, je pač vstopila v njuno življenje …

Sicer z veliko nerodnostjo in očitnim nezanimanjem prideta do osnovnih informacij: žena je vdrugo noseča. Zato je ostala brez službe, ki ji je navrgla tistih ubornih 400 evrov. Brez hiše, to je mož pustil v igralnici.

»Patetična podoba,« si misli drugi. Prvi nerodno pogleduje sem in tja, od polne vrečke proti materi z otrokom, pa spet nazaj. Medtem režejo zrak nepredstavljivo grde opazke: »Kje ste pa imela glavo, da ste šla delat otroka?! V tem času?! Otrok! Saj so samo za stroške, za nič drugega! Presneta pocestnica! Delat se spravi! Delat se ti ne da, pa tu iščeš sočutja. Saj ste vsi isti. Vsi klošarji.«

Še pljunek na tla in črni plašč se pobere, novim uspehom naproti. Mobilnik pač ne da miru …

Prvemu, tistemu z vrečkami, je nerodno. Preveč omahuje že celo življenje … pa ga vendarle premami sočutje.

Odvrže vrečke, stopi k materi in ji ponudi robček. Brez besed. Potem jo povabi na kosilo. Ah, da, kosilo … za mizo najdeta službo v njegovem podjetju in začasno stanovanjce v enem od njegovih številnih v prestolnici. Izkaže se, da cela vrsta vrečk le ni bil tak strašen zalogaj …

Potem sta odšla od mize, poslovnež in brezposelna žena. Doma so ga že čakali. Večerja je bila okusna, oba otroka zadovoljna, da je oče enkrat toliko prej doma kot ponavadi. Žena se mu je nasmehnila, ga objela in ga poljubila. In v vseh teh lepotah je nekje od zadaj šepetala žena z ulice …

Ponoči so ga prevzele sanje. Stal je v istem supermarketu kot podnevi, čakal je v vrsti. Dolgi vrsti. Naenkrat se izza blagajne vzdigne nekdo poznan, a le od kod? Ves krvav in v raztrgani obleki, a nenavadno vesel. Zakliče: »Gospod, na vrsti ste!« »Jaz?« se spogleda, blagajničar pa: »Seveda, saj se spomniš: še danes boš z menoj v raju …«

***

Kristus, ti si kralj, ki se ne ogrinja s plaščem iz hermelina. Ti si kralj vseh mojih, tudi najbolj poteptanih, ogrnjen s časopisom, s katerim se pogrinjajo klošarji pred spanjem, na glavi pa nosiš surove besede, ki bolijo bolj kot trnje.

Kdaj, le kdaj te bom spoznal?

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira. Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj . Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje . Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j

Preberite več

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5) Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m

Preberite več

Besede za srce

Preišči ta spletni dnevnik