Ej, kakšno veselje povzroča v nas sveti Martin! Da je vendar spet čas, ko odidemo v hram in nazdravimo s kozarcem novega.
Verjetno zato, ker je to čas zrelosti. Čas, ko je vendarle dozorelo, kar smo pripravljali toliko časa, v kar smo vlagali toliko svoje moči. Sam ne vem, kako je srkniti nekaj svojega vina in se z radostjo v srcu ozreti po polnih sodih. Se mi pa dozdeva. In me začne spominjati na neko drugo dozorevanje, na sok nekega drugega vinograda …
V ta čas zrelosti torej prijaha na konju Martin. Ne kot nekdo, ki bi se opijanjal z novim vinom, tudi ne nekdo, ki se masti s pečeno gosjo. Kot nekdo, ki sredi zime trga svoj plašč, da bi ga dal nekomu, ki potrebuje pomoči. Kaj ima torej Martin z vinom? Eh, pozabimo že na vino. Zrelost, ta je prinesla Martina med nas. Zanj namreč lahko rečemo, da je dozorel – v tem nenavadnem dejanju trganja plašča. Nekako je uvidel, da je lahko njegov največji dar, če da samega sebe. Ne, da tega reveža pošlje po obleko na Karitas, ampak da mu da svojo lastno obleko.
Saj še niste pozabili, da sem mislil na nek drug vinograd? Saj veste, na tistega, ki ga je posadila večina med vami. Spomnite se, kaj ste posadili. In na to, da greste vsak dan med te svoje majcene sadike. Sadike, ki sicer potrebujejo tudi prave hrane in dobre lege, predvsem pa vaš čas. Ne časa koga drugega, ki gre na sprehod po teh vinogradih, ampak predvsem vaš čas.
Na vaše otroke mislim.
Vi na konju, na vaši poti pa otroci, tisti, ki potrebujejo pomoči. Ki ne potrebujejo obleke, ampak čas. Vaš čas, ne časa koga drugega. Saj potrebuje nas, ne dragih oblek, krožkov, treningov, tekem, pokalov … Potrebuje nas, ki smo ga želeli in ga srečali na poti. Potrebuje nas, ki smo prejeli v dar ta vinograd …
Da, težko in naporno je delo v vinogradu. Toda, ste že kdaj poskusili vino kakega trdega in težkega leta? Ni ga boljšega, vam rečem.
Na zdravje, torej!
Komentarji
Objavite komentar