Tistega ... strašnega dne

Kako je naš svet okrašen z lepimi kamni (prim. Lk 21,5) in vsakovrstnimi okraski. In pomembno se nam zdi vse, kar naredimo za dober izgled. Toda …

»Prišli bodo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen« (Lk 21,6). Drugače povedano: ko kaj od tega, kar se samo vidi, ne bo veljalo nič.

Zdi se mi, da nam je čas podobe tako zelo blizu. Delamo za svoj videz: s kakšnim avtom se bom vozil, kako bom oblečen, kako me bodo videli drugi ljudje. Saj ne, da bi bilo kaj narobe s tem. Samo … počasi pozabljamo, da v tistih dneh to kaj dosti ne bo veljalo. »Veliki potresi bodo na mnogih krajih, kužne bolezni in lakota, grozote in velika znamenja z neba« (Lk 21,11). Vse to bo uničilo, kar mislimo, da je pomembno. Kar je zunanje.

Podoba je postala religija. Make-up religija. Religija, ki nam ustvarja votlo lepoto. Lepoto, ki se na zunaj kaže v lepih besedah, dejanj, ki naj bi zrasla iz njih, pa kar ni in ni. Lepoto, ki vse zapravi za zunanjost, za notranjost pa zmanjka časa in sredstev. Lepota piškavega lešnika je to. Zunaj je lep in spoliran, a ko ga odpreš, ostaneš razočaran, ker je gnil ali pa prazen.

To je religija, ki pravi: »Jaz sem« (prim. Lk 21,8), pa ni on. Religija, ki misli, da je odrešenje v njej, pa ga ni.

Upreti se tej »religiji« ni prav enostavno, ker nas kar prehitro prepriča, da brez nje ne bomo uspešni. In res bo tako. Saj se ne izplača delati za to, kar si. Od tega nimaš nobene koristi. Kvečjemu se tistim, ki ravnajo drugače od tega sveta, ne piše nič dobrega: »Nad vas bodo dvigali roke, preganjali vas bodo, izročali v shodnice in ječe in zaradi mojega imena vas bodo vlačili pred kralje in oblastnike« (Lk 21,12).

Kje je potem kaj dobrega v tem? Na zunaj, kakor gleda svet, res ni ničesar. Toda sami prav dobro veste, kaj vam ostane v rokah, ko vam gre najtežje. Takrat niso pomembni fasada hiše, vrsta avtomobila ali frizura. Takrat nebistveno in nepravo zgori v ognju. Ostane pa resnično: ostane žrtvujoča se ljubezen, ostane neugasljivo upanje, ostane to, kar sem postal; ostane prijatelj. Ostane to, kar sem.

In kdo sem?

Strašen bo, tale poslednji čas. Z vsemi potresi, poplavami, vojnami, boleznimi in vsemi drugimi grozotami. Vse se bo uničevalo, vse, kar je zunanjost vse bo zgorelo v ognju, in »ne bo pustil od njih ne koreninice ne vejice,« (Mal 3,19) ta ogenj. Še huje bo od časov, ko nam gre najtežje. A če imamo, kar smo, potem se nimamo česa bati. Kar bo v nas, v varnem zavetju srca, kar smo si pridobili s svojim življenjskim trudom in vztrajnostjo, bo ostalo.

To pa je celo razlog za veselje, kajne?

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira. Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj . Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje . Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j

Preberite več

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5) Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m

Preberite več

Besede za srce

Preišči ta spletni dnevnik