Tistega ... strašnega dne

Kako je naš svet okrašen z lepimi kamni (prim. Lk 21,5) in vsakovrstnimi okraski. In pomembno se nam zdi vse, kar naredimo za dober izgled. Toda …

»Prišli bodo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen« (Lk 21,6). Drugače povedano: ko kaj od tega, kar se samo vidi, ne bo veljalo nič.

Zdi se mi, da nam je čas podobe tako zelo blizu. Delamo za svoj videz: s kakšnim avtom se bom vozil, kako bom oblečen, kako me bodo videli drugi ljudje. Saj ne, da bi bilo kaj narobe s tem. Samo … počasi pozabljamo, da v tistih dneh to kaj dosti ne bo veljalo. »Veliki potresi bodo na mnogih krajih, kužne bolezni in lakota, grozote in velika znamenja z neba« (Lk 21,11). Vse to bo uničilo, kar mislimo, da je pomembno. Kar je zunanje.

Podoba je postala religija. Make-up religija. Religija, ki nam ustvarja votlo lepoto. Lepoto, ki se na zunaj kaže v lepih besedah, dejanj, ki naj bi zrasla iz njih, pa kar ni in ni. Lepoto, ki vse zapravi za zunanjost, za notranjost pa zmanjka časa in sredstev. Lepota piškavega lešnika je to. Zunaj je lep in spoliran, a ko ga odpreš, ostaneš razočaran, ker je gnil ali pa prazen.

To je religija, ki pravi: »Jaz sem« (prim. Lk 21,8), pa ni on. Religija, ki misli, da je odrešenje v njej, pa ga ni.

Upreti se tej »religiji« ni prav enostavno, ker nas kar prehitro prepriča, da brez nje ne bomo uspešni. In res bo tako. Saj se ne izplača delati za to, kar si. Od tega nimaš nobene koristi. Kvečjemu se tistim, ki ravnajo drugače od tega sveta, ne piše nič dobrega: »Nad vas bodo dvigali roke, preganjali vas bodo, izročali v shodnice in ječe in zaradi mojega imena vas bodo vlačili pred kralje in oblastnike« (Lk 21,12).

Kje je potem kaj dobrega v tem? Na zunaj, kakor gleda svet, res ni ničesar. Toda sami prav dobro veste, kaj vam ostane v rokah, ko vam gre najtežje. Takrat niso pomembni fasada hiše, vrsta avtomobila ali frizura. Takrat nebistveno in nepravo zgori v ognju. Ostane pa resnično: ostane žrtvujoča se ljubezen, ostane neugasljivo upanje, ostane to, kar sem postal; ostane prijatelj. Ostane to, kar sem.

In kdo sem?

Strašen bo, tale poslednji čas. Z vsemi potresi, poplavami, vojnami, boleznimi in vsemi drugimi grozotami. Vse se bo uničevalo, vse, kar je zunanjost vse bo zgorelo v ognju, in »ne bo pustil od njih ne koreninice ne vejice,« (Mal 3,19) ta ogenj. Še huje bo od časov, ko nam gre najtežje. A če imamo, kar smo, potem se nimamo česa bati. Kar bo v nas, v varnem zavetju srca, kar smo si pridobili s svojim življenjskim trudom in vztrajnostjo, bo ostalo.

To pa je celo razlog za veselje, kajne?