Pokopaliških nekaj

"En sončni žarek je dovolj, da z njim razsvetlimo veliko teme." (Frančišek Asiški)

Stopam po pokopališču, ki se vije navkreber. Kot da grem na romanje, se zdi ... Potem postojim pred grobom ... pred koščkom zemlje, kjer je telo mojih rajnih. Nič ne kaže žalosti. Niti drevo, ki se mrtvi ob pokopališkem zidu ... Ne, niti listje, ki pada na tla, nima nič otožnega v sebi. Skozenj vendar proseva tisto čudežno lepo in toplo sonce. Novembra.
Ne, tokrat te včasih tako premočene zemlje ne poliva dež. Niti kake druge slane kaplje. Le srce drhti - ne zato, ker bo minulo - ampak ker ne more dočakati, da se jih spet dotakne - tistih, ki so že prenehala biti. In nosijo mir. Po takem miru drhtijo.
Zato moja prošnja Očetu ... in Materi ... prošnja za luč in mir. Še sklonim se in z dlanmi v obrazu prikličem njihove obraze predse. Potem sežem na tla in namesto svečke na grob položim droben kamenček ... naj sveti raje moja molitev in misel nanje, kamenček pa naj bo znamenje, da sem jim blizu, čeprav z mojo ubogo in nestanovitno prisotnostjo.
Ko grem nazaj, je že tema. A samo zunaj. V meni ... in še v kom pa so tiste tihe sveče, ki jih ne ugasne veter.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Iskati večje dobro

Slika
Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...
Preberite več