Besede za srce

Ko sem bil nazadnje tam, sem se jih še bal ... "Ta grdih" seveda, stvorov s človeškim telesom in zverinsko nasmehnjenim obrazom, ki mu je dodatno grozo vzbujala razmršena oprava in velik, iz ust viseč jezik ter "hlača", nogavica, polna pepela, s katero je mahedral okoli sebe in strašil otroke. Utelešenje groze. Ob njih so bili "ta lepi" le majhna tolažba, saj njihovih "lepih" obrazov med pisanimi trakovi, "čuškami" zlepa nisi ugledal. Samo "ta stari" in "ta stara" sta skrivenčeno opozarjala, da je poleg vsega lepega tudi realnost, ki pride slejkoprej, in da lahko tudi ta realnost spada v sprevod "ta lepih", ki hodijo po hišah in želijo vse dobro. Da ne bi šlo samo za ples, je tu praktična izvedba dobrote in ustrežljivosti, "rezijan" ali "cgajnar", ki obrusi nože in prinese ogenj v hišo. S svojo osebno toploto, seveda. Vse je tako staro in vse tako novo, še zdaj. Še zmeraj isti sprevod, ...

Namesto meča je vsak od njih v rokah držal storž, ki ga je po poti navzgor počasi lupil - in z njim odstranjeval reči, ki se jih vidi le navzven. Da bi prišel do svoje prave podobe, do središča svojega srca. Do tega, kar resnično je. Kajti to mora delati vitez celo življenje. V tem je njegova plemenitost. V tem je tudi edina rešitev za vse, ki se trudijo biti mladi. Kajti mladost že zdavnaj ni več samo sproščen čas, ko imaš ideale, idejo o spreminjanju sveta in trdne vrednote, za katere se boriš z vso močjo, globoko zakoreninjene v svojih prepričanjih in dejanjih. Zanje je treba izvleči meč in si jih osvojiti. Ponosen sem na tistih 19 mladih, ki si je sinoči UPALO iti po poti križa, ki te razgali do obisti. Ki te ne more pustiti ravnodušnega, če ga vzameš zares. Ki te lahko popolnoma prevzame ali popolnoma odbije. Tvegana avantura je to, za kogarkoli od nas. In če si pred Kraljico upajo postati in jo prositi za toliko in toliko svojih idealov in za toliko tistih mladih, ki jih nimajo, ...

Mogoče bo še komu všeč besedilo ... da bo vedel, da ni sam, ko je sam :)

... in da se v prah povrneš ... Eden meni najljubših stavkov, kar jih je. Razbije vse, kar smo si nagrmadili na svojo lastno podobo, na svojo lastno resnico. Prah, to je naša resnica. Nič več. Vse, kar se temu prida, vse, kar si mislimo, da smo, pa smo še daleč od tega, vse, kar si lažemo v obraz, odpade pred tem stavkom. Res je že skrajni čas. Da si povem resnico, da si natančno očrtam to, kar vidim v ogledalu. S tem, ko si bom zadal bolečo resnico, bom očistil gnojno rano. Z bolečino si bom mnogo bolečin prihranil. Brez iluzij se je težje kazati, a je lažje hoditi. Pravijo, da je treba za lepoto potrpeti. A prosim vas, ne v tem primeru. Potrpite raje za zdravje, potrpite raje s tistimi, ki bodo morali potrpeti z vami in vašo pravo podobo, potrpite za dolgo pot, ki jo je treba prehoditi k sebi, a ne trpite za reklamo. Se ne splača. Tako, zrcalo je nastavljeno, zdaj moram samo odpreti oči. Počasi, počasi odpreti oči. Še prej vzravnati se in se pripraviti, da bom sprejel, kar bom videl....

Resnično sem se trudil, da bi šla ta tema gladko mimo mene, ne da bi se je moral dotikati. Računal sem tudi na to, da bo opravljena na t.i. slovenski način, pa je postala še bolj slovenska, kot sem mislil, da bo. Če je bila prej slovenska na način "Pohodite me, moj hrbet vam je na voljo", potem je sedaj simfonija trmasto drugačna: "Prav vam bodi, Hrvati neumni ..." Dogajanje ob mejnih sporih je že tako dolgo, da si je vsakdo o njem lahko ustvaril svoje mnenje. Ob dogajanju zadnje čase pa se je morda še tako prepričana glava zmedla, omahljivci so postali goreči branilci, tisti s ščiti pa so si nabavili mitraljeze. Patrie so končno v uporabi in vse se zdi kot da smo se le postavili zase, pa se zdi tudi, da smo prekoračili mejo dobrega okusa. Ves nacionalizem, ki ga zganjamo okrog meje, se mi zdi upravičen, da bi branili "naše državne interese". Na drugi strani pa se mi oglaša pomislek, da smo začeli komunicirati kot Hrvati in ne drugače od njih. Z izsiljevan...

Ne piše, toda, ali si predstavljate, kaj je govoril Jezus tistega dne v nabito polni hiši? Je govoril težke stvari? Že mogoče. Verjetno tudi lepe stvari, da ga je bilo veselje poslušati. In marsikdo si je pri sebi rekel: »Govorí že, govorí, a kaj, ko je vse le prazna slama.« Verjetno bi marsikdo tudi danes pripomnil kaj takega, obregnil bi se ob Jezusov nauk. Da, tudi nekdo od tistih, ki so se zbasali v majhno hišico, tik ob Jezusa. In mogoče mu ne gre zameriti. Gre za večno star in večno mlad razkorak: med tem, kaj govorimo, in tem, kako se naše besede povezujejo z resničnostjo. Torej na kratko: koliko so naše besede sploh resnične, ker so samo tiste resnične, ki v resnici izražajo, kar smo. Živimo v svetu praznih, plehkih, ničvrednih besed. Zato se le težko še prepustimo, da bi nas kdo »farbal«. Tudi tisti, ki govori resnico. A potem se lahko zgodi marsikaj. Zgodi se, da pride človek brez upanja, brez možnosti. »No, pa njemu povej te sladke besede, ki si nam jih govoril.« Hromi je pr...

Gobavec, skladišče žalosti. Nihče te ne mara, vsi se te izogibajo, vsem si odveč. Razpadanje, znotraj in zunaj. Prepovedano se ga je dotikati. Zaradi zdravja. Razumljivo. Tudi zanj. Kdo bi tvegal bolezen, kdo bi tvegal izobčenost, nečistost? Nekdo vendarle bi. Samo dotik je dovolj in je že ozdravljen, očiščen. Samo dotik. Morda niti ne zaradi dotika samega, ampak ker je bil nekdo zanj pripravljen tvegati svoje življenje, čast, zdravje ... Ker je ta dotik povedal, da mu je za človeka več kot za tisoče človeških postav. Prepričan sem, da gobavca ni toliko ozdravil tistile dotik, ampak ljubezen, s katero je bil kiparjen ta dotik. Korak, ki je premagal toliko ovir, ki si jih je postavil gobavec sam, češ: »Nihče me ne mara,« in tistih, ki so jih do njega postavili vsi, ki so izvedeli za njegovo smrtonosno bolezen. »Hočem se te dotakniti, bodi očiščen.« Hočem te imeti rad. Kdaj smo se zadnjič odločili za ljubezen? Le tisti ima rad, ki se odloči, da bo imel rad. Drugače ne gre. Na tem stojijo...