Preskoči na glavno vsebino

Ta korak, samo ta korak

Drobtina iz Rima #4


Zadnje dni blog sameva, prav ste opazili. Pa ne, da se ne bi nič dogajalo. Ravno nasprotno, ves teden in še precejšnji del prejšnjega sem porabil za učenje. Jutri me namreč čaka izpit iz biblične kulture, ki je po domače povedano in kratko malo kar sprejemni izpit na biblično teologijo. Uh. Po desetih letih od diplome imam jutri izpit. Živčen sem, kot že dolgo ne, prebava ima prebliske in tisti stres, ki ga prepoznaš s tiščanjem v prsih se je vrnil. Pa ga sploh nisem pogrešal ...



Naključje je, da prav te dni znova prebiram stavke in besede Nejca Zaplotnika in njegovo ne legendarno, ampak kultno Pot.

Gore so vendar tako lepe in varne, okrutnih gora ne poznam. Nevarni smo sami, kadar dvomimo v svojo pot, kadar se nam tresejo kolena, takrat, ko bi morali misliti in garati. Čutiš, da boš preživel, in to je dovolj: veselje do življenja, volja do dela in sprejemanje narave takšne, kakršna je.

in

In tako je alpinizem postal moje življenje, ker ne pripelje nikamor drugam, kakor na sam začetek, in naučil sem se, da mora preživeti trenutek ostati za menoj, zapahnjen in zaklenjen, kajti pred menoj se že sveti droben nov kamenček.

kajti

Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel,
kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.

Samo najti pot. Hoditi jo. In kaj to pomeni? Narediti po en korak naenkrat. Samo en. Delati, živeti, kar je tisti trenutek treba. Čakati ali napredovati, padati ali vstajati. Se učiti ali počivati, prisluhniti komu in mu dati svoj čas. Ko se obremenjujem s tem, kaj bo in kako, če sploh bo in kaj bo z menoj, če ne bo tako, kot sem si zamislil, me uničuje. V bistvu res nimam cilja, izginja pred menoj in se spet pojavlja. In tako to res ni cilj ... je samo blodnja, utvara, fatamorgana ...

Tako se z učenjem učim hoditi. Ja, živeti ta trenutek in se ne obremenjevati, kaj bo. Samo delati in živeti to, kar ti je dano ta trenutek. Potem bo, kar bo. In bo prav, kar bo. Cilj ni pravi, če ga ne prepoznaš iz poti.

Zdaj se moram učiti. Učiti, kolikor morem. Kaj bo jutri, ni moja stvar. Je stvar Boga, ki mi je dal pot.
Oznake:

Komentarji

  1. Anonimni9. 10. 15, 02:17

    " Kaj bo jutri, ni moja stvar. Je stvar Boga, ki mi je dal pot. "

    tudi hitler je trdil v svojih nastopih in blodnjah, da sledi bogu in posluša božje napotke.. Kot vsak poceni prerok v zgodovini, ki se je šel turista in raje živel od naivnosti ljudi, kot da bi sam prijel za kako delo..

    Bog ti je dal pot? Kak že? Si čutil na vodi? Edini dokaz za to imaš svojo misel, ki se je nekoč pojavila v tvoji lastni glavi. Res je to "prava" pot. In to misel si kot veliko ostalih stvari pripisal bogu. Da ti jo je bog dal. Bravo, super. Tak način ugotavljanja, kaj je res in kaj ni je bizaren. Je bog dal misel onemu pastiju v glavo, da mora sina zaklat, da dokaže svojo ljubav do boga.. In gre to skoraj narest.

    In ta stalni vsakodnevni prenos odgovornosti na neko avtoriteto. Jst nism nc odgovoren, en višje od mene je odgovoren. Nič ne morem, nič ne odločam filozofija je milo rečeno bizarna.

    Ta blog post je točno dva stavka predolg.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m
1 komentar
Preberite več

Zavetnik poslušanja in zvestobe

Kar koli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem. (Kol 3,23)  Pridni Jožef, ki nas z oltarja gleda s tako vsakdanjo sekiro in žago, potnega čela in hoče brez besed povedati neko pomembno stvar: da je Božji otrok »tesarjev sin« (Mt 13,55). Da je torej njegovo delo napravilo Božjega sina. Da ga je njegovo pridno delo spravilo v mizarsko delavnico. Da ga zato lahko naše zvesto in požrtvovalno delo spravi v naše cerkve, v naše kuhinje, v naše pisarne in tovarne, ker je vse naše delo pravzaprav ustvarjanje Boga v našem svetu.  Ne glede na to, ali smo duhovnik ali tesar, kuharica ali smetar, naše delo »ustvarja« Boga.   In ko se tega zavedamo, potem moramo razumeti, kako nekaj pomembnega je delati – in kako nekaj pomembnega je delati pošteno, zavzeto, marljivo in z veseljem tisto, k čemur smo bili poklicani po svojih sposobnostih . Ker je to nič manj kot nekaj, kar temu svetu dolgujemo, namreč dobro opraviti svojo nalogo. » Če je človek poklican za pometača ulic, naj pomet
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več