Preskoči na glavno vsebino

Tri preprosta pravila

Kamorkoli se že ozrem, povsod vidim in slišim isto ponavljajoče se vprašanje: »Kaj naj storimo?« In prepričan sem, da se tudi mnogi med vami sprašujete enako. Ponavadi se tako vprašanje postavi samo od sebe šele tedaj, ko spoznamo, da tako, kot je, preprosto ne more več iti naprej. Da mora priti do pretežkih razmer za življenje, da sami pri sebi ugotovimo, da pokvarjenost sveta ni samo stvar drugih ljudi in da ni mogoče, da se ne bi dotaknila tudi mene ter mi zadala rane, ki sem jih sam povzročal svetu. In danes je tako. Hodimo skozi težke lekcije o nas samih. Nekateri zaradi njih trpijo celo bolj kot mi. Vsi pa se gledamo v ogledalo in vidimo, da nismo to, kar smo. Da taki kot smo, nismo več ljudje.

Morali smo spoznati, da se takrat, ko propada moj bližnji, začne tudi moj propad. In če še nismo, bomo morali spoznati, da se bo svet začel spreminjati, ko bomo ljudje spet postali ljudje.

To je današnje oznanilo Janeza Krstnika, človeka, ki je šel v puščavo, da bi v časih, ko so ljudje pričakovali odrešenika – kot ga danes – premislil, kako in kdaj bo prišel. In je ugotovil. Ugotovil, da je edini, ki lahko reši človeško zagonetko, Bog, in da Bog prihaja na svet kot človek. Ter da se prostor zanj v mojem življenju naredi, ko naredim v sebi prostor za človeka.

Zato je lahko, ko se je vrnil, povedal, kaj manjka družbi, da bi se spremenila. Takole pravi Janez: »Bodite normalni. Ni treba, da ste popolni, bodite samo normalni. Bodite človeški.« In zato, da bi postali spet človeški, predlaga tri preprosta pravila. Tri stvari, ki nas bodo spet počlovečile.

Prvo pravilo: deli. Deli to, kar imaš. Ni treba, da daješ vse, kar imaš, ni treba, da si trgaš od ust, samo deli stvari, ki jih imaš, s tistimi, ki jih nimajo. Ni treba iti sebi v škodo. Samo, da dajemo svoje presežke, svoje preobilje tudi drugemu. Človek sem, ko me drugi zanima.

Drugo pravilo: bodi pošten. Ne zahtevaj tega, do česar nimaš pravice. Obvladaj poželenje svojega srca, ki bi rado imelo vedno več in več, in bodi skromen. Postavi meje in se jih drži. Človek sem, dokler je človek ob meni svoboden.

Tretje pravilo: spoštuj vsakogar. Odpovej se vsaki moči, ki bi jo lahko imel nad človekom. Vsak človek naj ti bo bolj vreden kot kakršna koli želja ali korist. Človek sem, ko mi je človek vrednejši od vsega.

Kdaj bo že prišlo odrešenje? Ko bo prišel Bog. In tri preprosta pravila nam govorijo, da bo Bog prišel v naše življenje in našo situacijo, ko bo tam pravo mesto dobil človek, s katerim živim. Katerikoli človek. Ker je on moja edina zapoved, ker je on moje srečanje z Bogom. Ker se lahko z Bogom srečava in se prepoznava samo tako: kot človek s človekom.

Pridi, Gospod Jezus!

remirough.com

Komentarji

  1. Vse se steka v praznjenje (ali manšanje) samega sebe, da bi dali prostor Bogu pa tudi bližnjemu. Svoj ego manjšamo, ko delimo kar imamo, ko nismo pohlepni in ko smo ponižni in se ne povzdigujemo v napuhu nad druge. Tudi z Bogom lahko delimo, ko mu s svobodno voljo izročamo svoje življenje, sprejemamo kar nam je dano in se zavemo, da nikoli ne bomo kakor On.

    OdgovoriIzbriši
  2. Tisto o človeškosti je res - Beline ga je lepo označil kot prvo pastoralno pravilo. Prvo pravilo je seveda solidarnost, da deliš svoje z drugimi, ne samo materialno, tudi. Kadar pa daš materialno, ne smejo bit samo drobtince, more kar malo zabolet - dat eno od dveh sukenj je polovica. Ma tisto od desetine je kar lepo pravilo in se ga da konkretno uresničit v življenju. Pri drugem bi morda rekel tudi, da se drži pravil in spoštuj avtoriteto. No, lepo, da nam daš misliti, zdaj pa še kaj od tega uresničimo.

    OdgovoriIzbriši
  3. Izvrstno napisano, vendar dokler ne ozavestimo teh pravil v naših glavah, je vse zaman. Sploh danes, ko je svet tak, da je pravilo to, da ni pravil.
    Pod prvo pravilo bi še dodala: deli tudi svoj dragoceni čas s tistimi, ki so sicer obkroženi z ljudmi, v duši pa zelo osamljeni in si bolj kot vsega drugega želijo POGOVORA s človekom, ki jih razume.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m

Zavetnik poslušanja in zvestobe

Kar koli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem. (Kol 3,23)  Pridni Jožef, ki nas z oltarja gleda s tako vsakdanjo sekiro in žago, potnega čela in hoče brez besed povedati neko pomembno stvar: da je Božji otrok »tesarjev sin« (Mt 13,55). Da je torej njegovo delo napravilo Božjega sina. Da ga je njegovo pridno delo spravilo v mizarsko delavnico. Da ga zato lahko naše zvesto in požrtvovalno delo spravi v naše cerkve, v naše kuhinje, v naše pisarne in tovarne, ker je vse naše delo pravzaprav ustvarjanje Boga v našem svetu.  Ne glede na to, ali smo duhovnik ali tesar, kuharica ali smetar, naše delo »ustvarja« Boga.   In ko se tega zavedamo, potem moramo razumeti, kako nekaj pomembnega je delati – in kako nekaj pomembnega je delati pošteno, zavzeto, marljivo in z veseljem tisto, k čemur smo bili poklicani po svojih sposobnostih . Ker je to nič manj kot nekaj, kar temu svetu dolgujemo, namreč dobro opraviti svojo nalogo. » Če je človek poklican za pometača ulic, naj pomet

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.