Preskoči na glavno vsebino

Umivati noge

Razumeti ljubezen.

Zato se Jezus danes sklanja k svojim učencem in jim umiva noge. Da bi razumeli ljubezen.
Ne bi šlo drugače? Bi ne šlo bolje, če bi jih objel, jih potrepljal po ramenih in se z njimi ob mizi nasmejal? Zakaj se je moral ponižati? Zakaj je moral ljubezen pokazati skozi delo, ki so ga sicer opravljali sužnji svojim gospodarjem?

Zakaj? Zato, da bi ljubezen videli. Zato, da bi ljubezen razumeli.


Če bi jim Gospod govoril samo skozi kruh in vino, ne bi razumeli. Človek težko razume, kaj pomeni biti nekomu hrana in pijača, če tega ne vidi. Če ne vidi, da je ljubezen sklanjanje k tistim, ki so manjši od tebe. Če ne vidi, da ljubezen ne izbira, ampak pride do vsakogar. Če ne vidi, da je ljubezen nezaslišano darovanje, ki ne želi povračila. Če ne vidi, da je ljubezen res umivanje nog.

A ljubezni se ne da naučiti iz učbenikov, ne iz teh mojih besed. Ljubezen je treba videti, treba jo je občutiti, da jo razumeš, da jo spoznaš. Treba je priti do tistega občutka, do katerega je prišel apostol Peter, da je nad tem početjem vzkliknil: »Ne boš mi umival nog, nikoli ne!« Točno tako. Ljubezni, ki nam jo daje Gospod, si ne zaslužimo. Lahko jo samo hvaležni sprejmemo. In se je tako naučimo. In jo zato ponavljamo.

Tako me Kristus rešuje. Zaznamuje me z ljubeznijo. Kajti trenutek umivanja nog za vedno zaznamuje vsakogar, ki ga je deležen, pa naj gre za Petra in apostole ali nas, ki danes bosih src stojimo pred Gospodovo mizo. Zaznamuje tako močno, da bom za vedno zapisan ljubezni – ali pa ne bom srečen.

Zato danes Jezus ne govori o kruhu in vinu, ampak o ljubezni. To je hrana, ki jo potrebuje človek.

Nocoj je praznik te hrane, ki nam jo daje Bog. On sam je ta hrana. Njegova ljubezen, ki jo raztresa naokrog, tudi do tistih, ki ga bodo izdali, ki ga bodo zatajili, ki ga bodo zapustili. Njegova ljubezen ni le za izbrance. Je za vsakogar. Tudi zame, pa naj bom kakršenkoli.

In če je zame, zakaj ne bi bila tudi za druge? Zakaj kdo od ljudi, ki so v mojem življenju, ne bi bil vreden te ljubezni? Si jo mar jaz bolj zaslužim kot kdo drug?

Pred tem obmolknemo. Jezus tudi nič ne reče. Samo stoji pred menoj in mi ponuja vrč z vodo: »Mi pomagaš?«
*
Oznake:

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m
1 komentar
Preberite več

Zavetnik poslušanja in zvestobe

Kar koli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem. (Kol 3,23)  Pridni Jožef, ki nas z oltarja gleda s tako vsakdanjo sekiro in žago, potnega čela in hoče brez besed povedati neko pomembno stvar: da je Božji otrok »tesarjev sin« (Mt 13,55). Da je torej njegovo delo napravilo Božjega sina. Da ga je njegovo pridno delo spravilo v mizarsko delavnico. Da ga zato lahko naše zvesto in požrtvovalno delo spravi v naše cerkve, v naše kuhinje, v naše pisarne in tovarne, ker je vse naše delo pravzaprav ustvarjanje Boga v našem svetu.  Ne glede na to, ali smo duhovnik ali tesar, kuharica ali smetar, naše delo »ustvarja« Boga.   In ko se tega zavedamo, potem moramo razumeti, kako nekaj pomembnega je delati – in kako nekaj pomembnega je delati pošteno, zavzeto, marljivo in z veseljem tisto, k čemur smo bili poklicani po svojih sposobnostih . Ker je to nič manj kot nekaj, kar temu svetu dolgujemo, namreč dobro opraviti svojo nalogo. » Če je človek poklican za pometača ulic, naj pomet
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več