Podoba in oblika vere
Nauk, ki nam ga danes daje dogodek med apostolom Tomažem in Jezusom, je ključna zadeva, ko se pogovarjamo o veri – in o njej se moramo pogovarjati. Najprej o svoji veri, potem pa tudi o veri tistih, ki jih srečujemo, tistih, za katere smo odgovorni, tistih, ki so nam zaupani v skrb.
O kristjanovi – Tomaževi veri se je namreč hotel pogovarjati tudi Gospod. Tomaž je o veri iz Jezusovih besed slišal že marsikaj. Po poti, ko je hodil za njim, z njim živel, se z njim pogovarjal, ga gledal in občudoval. A ko bi moral razumeti, kaj je vera – pozabiti na to, kaj vidijo oči, in gledati s srcem – je Tomaž kapituliral. Ni razumel. Ni razumel, kakor niso razumeli vsi njegovi učenci, da je Gospod moral vstati od mrtvih. Ni razumel, da je življenje v tem, da človek postavi svoj temelj življenja v ljubezni, v Bogu, ne pa na svet in da je v tem njegova rešitev.
Ni razumel, ker je to za človeka pretežka stvar. Tudi za Tomaža je bila. Tudi za nas je. In to je Jezus vedel. Zato je prišel. Zato se je z njim srečal.
Vsak se mora z Jezusom srečati, da bi veroval. Vera se ne zgodi na podlagi predavanja ali učenja naukov. Vera se zgodi ob srečanju človeka z Bogom. Ko človek Boga začuti. Ker je vera odnos, ne pa filozofija.
Spomnite se, kdaj ste vi res začutili Boga. To, kar ste začutili vi, morajo videti, morajo vedeti, morajo začutiti tudi naši otroci, naši sovrstniki, naši sodelavci in znanci in sosedje. In če ste ga res srečali, bo to pisalo na vaših obrazih, v vašem življenju, v vašem ravnanju. Ko človek sreča Boga, ne more ostati isti. Srečanje z Bogom človeka spremeni. In spreminja tudi tiste, ki so okoli njega.
A ne pozabimo – človek ne veruje zaradi besed. Človek mora videti, se mora dotakniti, mora doživeti. Tudi v našem življenju. Vera sicer nima oblike in podobe, ni oprijemljiva stvar, a mora postati. In njena oblika in podoba moramo biti mi. Šele potem bo naše veselje in s tem oznanjevanje res pristno. Šele potem bomo to, kar govorimo svojim otrokom, znancem, prijateljem, ko rečemo: »Moj Gospod in moj Bog!« tudi iskreno mislili.
***
O kristjanovi – Tomaževi veri se je namreč hotel pogovarjati tudi Gospod. Tomaž je o veri iz Jezusovih besed slišal že marsikaj. Po poti, ko je hodil za njim, z njim živel, se z njim pogovarjal, ga gledal in občudoval. A ko bi moral razumeti, kaj je vera – pozabiti na to, kaj vidijo oči, in gledati s srcem – je Tomaž kapituliral. Ni razumel. Ni razumel, kakor niso razumeli vsi njegovi učenci, da je Gospod moral vstati od mrtvih. Ni razumel, da je življenje v tem, da človek postavi svoj temelj življenja v ljubezni, v Bogu, ne pa na svet in da je v tem njegova rešitev.
Ni razumel, ker je to za človeka pretežka stvar. Tudi za Tomaža je bila. Tudi za nas je. In to je Jezus vedel. Zato je prišel. Zato se je z njim srečal.
Vsak se mora z Jezusom srečati, da bi veroval. Vera se ne zgodi na podlagi predavanja ali učenja naukov. Vera se zgodi ob srečanju človeka z Bogom. Ko človek Boga začuti. Ker je vera odnos, ne pa filozofija.
Spomnite se, kdaj ste vi res začutili Boga. To, kar ste začutili vi, morajo videti, morajo vedeti, morajo začutiti tudi naši otroci, naši sovrstniki, naši sodelavci in znanci in sosedje. In če ste ga res srečali, bo to pisalo na vaših obrazih, v vašem življenju, v vašem ravnanju. Ko človek sreča Boga, ne more ostati isti. Srečanje z Bogom človeka spremeni. In spreminja tudi tiste, ki so okoli njega.
A ne pozabimo – človek ne veruje zaradi besed. Človek mora videti, se mora dotakniti, mora doživeti. Tudi v našem življenju. Vera sicer nima oblike in podobe, ni oprijemljiva stvar, a mora postati. In njena oblika in podoba moramo biti mi. Šele potem bo naše veselje in s tem oznanjevanje res pristno. Šele potem bomo to, kar govorimo svojim otrokom, znancem, prijateljem, ko rečemo: »Moj Gospod in moj Bog!« tudi iskreno mislili.
***
Komentarji
Objavite komentar