Moja pomlad, naša pomlad

Letos pozimi sem slišal hude in težke stvari. O vsem, prav o vsem. Toliko in tako hudo, da mi je bilo težko, strašno težko pri srcu. In ne samo meni. Slovenijo je preplavil plaz mnenj in predavanj, kako je slabo, da smo dosegli dno, da se je vse spridilo in da stvar ne deluje. Da je treba nekaj storiti, nekaj popraviti. Temu mnenju smo se pridružili tudi vsi ostali, seveda. Kimajočih glav smo ugotavljali, da je stanje brezupno.

Se je od tedaj kaj spremenilo? Nič. Samo bolj smo začeli jamrati in iz našega samopomilovanja je zrasla še večja črnogledost. Še slabše se počutimo. Še bolj smo zbegani in izgubljeni. Jojmene, kot bi tavali po temni sobi in ne bi vedeli, kam. Z vžigalicami v žepu.

Rad imam pomlad. Govori o veliki temi mojega življenja. O tem, da preživi samo tisti, ki je vedno mlad. Ki se nikdar ne postara. In da ima vsak v sebi možnost za to pomlad. Kot češnja, ki, tudi ko je že stara stara, vedno znova na pomlad požene sveže snežnobele mlade cvetove. Ne, pri tej mladosti leta nimajo nobene zveze. Človek je mlad, dokler rase. Ne v višino, marveč v globino. Dokler išče, dokler se premika. Dokler ne obsedi, dokler ne odneha, dokler se bori.

Pomlad čaka tudi naš svet. Pomlad, četudi je še zima. Ker se pomlad ne začne, ko poženejo prvi popki, temveč ko se nekdo odloči za pomlad. Spremembe se vedno najprej zgodijo v srcu. Ko je zunaj še gromozanska zima, ko divjajo viharji in je mraz, se tam notri že nekaj dogaja, se odloča – za ali proti pomladi.

Tu se začne tudi moja pomlad, pomlad moje problematične družine, moje krute okolice, moje zardele Cerkve, mojega sesutega sveta. V meni. Ker imam najprej jaz možnost za pomlad. In ker je v meni skrita možnost za pomlad tudi tega sveta. Če bi vsako drevo čakalo na drugo, da bi zacvetelo, ne bi nikdar dočakali pomladi. Tako tudi nikdar ne bomo dočakali boljšega sveta s pravimi in trdnimi vrednotami, če jih ne bomo sami začeli živeti.

Tako je brezupno stanje sveta samo zatišje zime, ko se v meni odvija boj med življenjem in smrtjo. Zatišje, ko se svet ustavi in čaka, kaj bom izbral. Od moje izbire je odvisna pomlad. Od tega, ali je moj Gospod vstal ali še vedno počiva v naročju zemlje.

Potrebujemo tvojo vero.

*

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Preberite več

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira. Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Preberite več

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5) Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m

Preberite več

Zavetnik poslušanja in zvestobe

Kar koli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem. (Kol 3,23) Pridni Jožef, ki nas z oltarja gleda s tako vsakdanjo sekiro in žago, potnega čela in hoče brez besed povedati neko pomembno stvar: da je Božji otrok »tesarjev sin« (Mt 13,55). Da je torej njegovo delo napravilo Božjega sina. Da ga je njegovo pridno delo spravilo v mizarsko delavnico. Da ga zato lahko naše zvesto in požrtvovalno delo spravi v naše cerkve, v naše kuhinje, v naše pisarne in tovarne, ker je vse naše delo pravzaprav ustvarjanje Boga v našem svetu. Ne glede na to, ali smo duhovnik ali tesar, kuharica ali smetar, naše delo »ustvarja« Boga. In ko se tega zavedamo, potem moramo razumeti, kako nekaj pomembnega je delati – in kako nekaj pomembnega je delati pošteno, zavzeto, marljivo in z veseljem tisto, k čemur smo bili poklicani po svojih sposobnostih . Ker je to nič manj kot nekaj, kar temu svetu dolgujemo, namreč dobro opraviti svojo nalogo. » Če je človek poklican za pometača ulic, naj pomet

Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Preberite več

Besede za srce

Preišči ta spletni dnevnik