Pot od oči do srca
Grob je prazen.
Glavna novica tega jutra. Glavna novica vse zgodovine človeštva, ker se zaradi nje prihodnost vsega sveta odvija povsem drugače. Res, grob je prazen. A ne zadošča, da o tem samo poslušamo. To moramo tudi sami videti, to moramo tudi sami ugotoviti in spoznati; danes moramo iti do njega tudi mi. Vsak od nas mora to jutro vstati in se odpraviti do svojih grobov, do svojih razočaranj, do svojih neuspehov in žalosti in obupa, kamor smo položili svojega Boga, govoreč: »Ni ga več, mrtev je.«
Vsak mora iti do svojega groba in stopiti vanj in videti in verovati: »Ni ga tukaj.« Gospod je vstal.
Potrebujemo to. Sicer je življenje brez smisla. Sicer v meni zmagujejo porazi in smrti in obup. Če pa vem, če se prepričam, da Gospod živi, da je ljubezen premagala zlo, da je življenje premagalo smrt, potem bo moje življenje povsem drugačno. Potem bom vedel, da mi ne smrt ne sovraštvo ne moreta uničiti ničesar, kar počnem z ljubeznijo. Potem bo moje življenje polno upanja. Potem bom v svoj svet prinašal veselje in optimizem.
A za to je treba opraviti pot, velikonočno pot. Pot, ki sta jo opravila Peter in Janez, žene, pot od oči do srca.
Pot vere je to. Pot, na kateri najprej pozabim, da je resnično samo tisto, kar je oprijemljivo. Pot, na kateri si dovolim Boga in kar je Božjega v meni. Pot, na kateri nato opazim znamenja velike noči, tako gosto posejana v mojem življenju. Znamenja, ki mi govorijo, da je v mojem trpljenju bližina, da je v mojem trudu plačilo, da je v mojem življenju ljubezen, neskončna ljubezen Boga. Kdor gre po teh znamenjih, bo prišel pred prazen grob, videl in odšel od njega poln miru. Ker je Gospod res vstal. Ker je ljubezen večna.
In če to vem, moje življenje ne bo več imelo ne strahu ne obupa. Samo gotovost, upanje in veselje, velikonočno veselje.
Veselimo se! Gospod je vstal! Aleluja!
Glavna novica tega jutra. Glavna novica vse zgodovine človeštva, ker se zaradi nje prihodnost vsega sveta odvija povsem drugače. Res, grob je prazen. A ne zadošča, da o tem samo poslušamo. To moramo tudi sami videti, to moramo tudi sami ugotoviti in spoznati; danes moramo iti do njega tudi mi. Vsak od nas mora to jutro vstati in se odpraviti do svojih grobov, do svojih razočaranj, do svojih neuspehov in žalosti in obupa, kamor smo položili svojega Boga, govoreč: »Ni ga več, mrtev je.«
Vsak mora iti do svojega groba in stopiti vanj in videti in verovati: »Ni ga tukaj.« Gospod je vstal.
Potrebujemo to. Sicer je življenje brez smisla. Sicer v meni zmagujejo porazi in smrti in obup. Če pa vem, če se prepričam, da Gospod živi, da je ljubezen premagala zlo, da je življenje premagalo smrt, potem bo moje življenje povsem drugačno. Potem bom vedel, da mi ne smrt ne sovraštvo ne moreta uničiti ničesar, kar počnem z ljubeznijo. Potem bo moje življenje polno upanja. Potem bom v svoj svet prinašal veselje in optimizem.
A za to je treba opraviti pot, velikonočno pot. Pot, ki sta jo opravila Peter in Janez, žene, pot od oči do srca.
Pot vere je to. Pot, na kateri najprej pozabim, da je resnično samo tisto, kar je oprijemljivo. Pot, na kateri si dovolim Boga in kar je Božjega v meni. Pot, na kateri nato opazim znamenja velike noči, tako gosto posejana v mojem življenju. Znamenja, ki mi govorijo, da je v mojem trpljenju bližina, da je v mojem trudu plačilo, da je v mojem življenju ljubezen, neskončna ljubezen Boga. Kdor gre po teh znamenjih, bo prišel pred prazen grob, videl in odšel od njega poln miru. Ker je Gospod res vstal. Ker je ljubezen večna.
In če to vem, moje življenje ne bo več imelo ne strahu ne obupa. Samo gotovost, upanje in veselje, velikonočno veselje.
Veselimo se! Gospod je vstal! Aleluja!
***
Amen.
OdgovoriIzbriši