Brez nje si izgubljen
Slepota je huda stvar. Živeti moraš kot nekdo, ki nima v življenju nobene gotovosti, nobene smeri, nobenega smisla. Samo svojo trmo ali ... vero. Vero, da je tisti, ki te vodi, tako dober, da te bo pripeljal na pravi kraj.
Si mislite, da vam o tem ni treba razmišljati? Nikakor. Življenje je slepota. In tudi mi smo slepi, živeči v večnem tveganju. Tveganju, ki bi se mu želeli izogniti, pa se mu ne moremo.
Človek, ki si v tem življenju ne upa tvegati, namreč ne more preživeti. Mora iti. Mora hoditi. Mora rasti, napredovati, mora iskati poti naprej, poti do sebe in do drugih in do tistega tihega cilja, ki ga nosi v svojih prsih. Mora. Sicer v sebi ne bo nikdar miren. A kam? Kako? To je tisto temeljno vprašanje, ki v naše življenje vnaša zmedo. Zmedo, ki jo lahko reši samo na dva načina: ali da samozavestno stopa v prazno ali da sprejme roko pomoči. Roko Boga.
Mimo vsakogar stopa Bog. V življenje vsakogar stopa Bog. Vsakogar tudi prijema za roko, vsakomur daje blato na oči in ga pošilja umit. A ne grejo vsi. Nekateri trmasto vztrajajo pri svojem. Morda zaradi strahu, morda zaradi ponosa, morda tudi zato, ker jim je bil Bog predstavljen kot nekdo drug in ga ne prepoznajo. Ali pa zato, ker je nekaj strašljivo jasnega: kdor sprejme Božjo roko, bo moral iti za njim, tudi po poteh, ki jih človek ne mara. Po poteh majhnosti, drznosti, zvestobe.
To je pot vere, ki je na tem svetu tako strašansko negotova in zahtevna. In vendar je človek brez nje izgubljen, ker sam ne najde poti. Saj ne vemo niti za trenutek prihodnosti našega življenja, kako bomo torej vedeli za pot?
A seveda je to tveganje. In negotovost. Je roka prava? Tudi če te vodi skozi pohujšanja, zasmeh in preizkušnje? Če so v tebi ljubezen, veselje, mir, potem kar brez strahu. Če pa ga ni, poglej, če se morda ne držiš za svojo roko.
Si mislite, da vam o tem ni treba razmišljati? Nikakor. Življenje je slepota. In tudi mi smo slepi, živeči v večnem tveganju. Tveganju, ki bi se mu želeli izogniti, pa se mu ne moremo.
Človek, ki si v tem življenju ne upa tvegati, namreč ne more preživeti. Mora iti. Mora hoditi. Mora rasti, napredovati, mora iskati poti naprej, poti do sebe in do drugih in do tistega tihega cilja, ki ga nosi v svojih prsih. Mora. Sicer v sebi ne bo nikdar miren. A kam? Kako? To je tisto temeljno vprašanje, ki v naše življenje vnaša zmedo. Zmedo, ki jo lahko reši samo na dva načina: ali da samozavestno stopa v prazno ali da sprejme roko pomoči. Roko Boga.
Mimo vsakogar stopa Bog. V življenje vsakogar stopa Bog. Vsakogar tudi prijema za roko, vsakomur daje blato na oči in ga pošilja umit. A ne grejo vsi. Nekateri trmasto vztrajajo pri svojem. Morda zaradi strahu, morda zaradi ponosa, morda tudi zato, ker jim je bil Bog predstavljen kot nekdo drug in ga ne prepoznajo. Ali pa zato, ker je nekaj strašljivo jasnega: kdor sprejme Božjo roko, bo moral iti za njim, tudi po poteh, ki jih človek ne mara. Po poteh majhnosti, drznosti, zvestobe.
To je pot vere, ki je na tem svetu tako strašansko negotova in zahtevna. In vendar je človek brez nje izgubljen, ker sam ne najde poti. Saj ne vemo niti za trenutek prihodnosti našega življenja, kako bomo torej vedeli za pot?
A seveda je to tveganje. In negotovost. Je roka prava? Tudi če te vodi skozi pohujšanja, zasmeh in preizkušnje? Če so v tebi ljubezen, veselje, mir, potem kar brez strahu. Če pa ga ni, poglej, če se morda ne držiš za svojo roko.
Hvala, zelo dobro napisano.
OdgovoriIzbriši