Bo živel. Tudi če umre.
»Gospod, ko bi bil ti tukaj, moj brat ne bi umrl.«
Marta pove veliko resnico. Če človeku zmanjka Boga, umre. Brez Boga človek ne more preživeti. In brez vsega, kar je v njegovem življenju večnega, tudi ne.
Zakaj? Predvsem zato, ker človek živi v obupu in brez smisla, če izgubi vero, da je njegovo življenje večno, če se večnemu, Božjemu v sebi odpove. V tem primeru se ne splačata ne dobrota ne ljubezen, ne trud in ne vera, nič, popolnoma nič. Človek danes živi v tem zakrčenem obupu. Spoznal je, da vera v človekovo kraljestvo ne prinaša gotovosti. Da je vse krhko, vse ranljivo. Vse umrljivo. In zato tudi polno strahu.
Človek brez vere v večnost je že danes mrtev. Kajti za svoje življenje ali smrt se odločam danes. V tem, kako živim. V tem, kako se odločam. Če imam nekatere stvari v svojem življenju za nesmrtne. In če me pred njimi ne ustavi niti smrt.
Gotovo, pred smrtjo ni oproščen nihče, niti tisti, ki veruje v Boga. Zato tudi ni oproščen trpljenja, ki je del človekovega umiranja. Nihče. A to pravzaprav sploh ni pomembno. Ker ga iz vsega tega, kakor Lazarja, Bog pelje naprej. Kliče ga in on ga sliši – v vsaki telesni smrti, ki jo doživi, v vsakem padcu, v vsakem porazu, v vsakem trpljenju.
Res, v tistem življenju, ki ima Boga, ni smrti, vsaj ne smrti kot konca vsega. Je samo smrt kot le še en korak do življenja. Kajti kdor veruje vanj, bo živel, tudi če umre. Ker Boga smrt ne more ustaviti. Kot tudi tistega ne, ki ga drži za roko.
*
Marta pove veliko resnico. Če človeku zmanjka Boga, umre. Brez Boga človek ne more preživeti. In brez vsega, kar je v njegovem življenju večnega, tudi ne.
Zakaj? Predvsem zato, ker človek živi v obupu in brez smisla, če izgubi vero, da je njegovo življenje večno, če se večnemu, Božjemu v sebi odpove. V tem primeru se ne splačata ne dobrota ne ljubezen, ne trud in ne vera, nič, popolnoma nič. Človek danes živi v tem zakrčenem obupu. Spoznal je, da vera v človekovo kraljestvo ne prinaša gotovosti. Da je vse krhko, vse ranljivo. Vse umrljivo. In zato tudi polno strahu.
Gotovo, pred smrtjo ni oproščen nihče, niti tisti, ki veruje v Boga. Zato tudi ni oproščen trpljenja, ki je del človekovega umiranja. Nihče. A to pravzaprav sploh ni pomembno. Ker ga iz vsega tega, kakor Lazarja, Bog pelje naprej. Kliče ga in on ga sliši – v vsaki telesni smrti, ki jo doživi, v vsakem padcu, v vsakem porazu, v vsakem trpljenju.
Res, v tistem življenju, ki ima Boga, ni smrti, vsaj ne smrti kot konca vsega. Je samo smrt kot le še en korak do življenja. Kajti kdor veruje vanj, bo živel, tudi če umre. Ker Boga smrt ne more ustaviti. Kot tudi tistega ne, ki ga drži za roko.
*
Komentarji
Objavite komentar