Preskoči na glavno vsebino

Pravi glas

Ljudje ne maramo primerjav z ovcami. Verjetno gre komu od vas na živce in se počuti malo manj vreden, če v cerkvi posluša o pastirjih in ovcah. Kot da smo vodljiva in ničvredna čreda brez svobode in razuma, opijanjeni s kleriškim prepričevanjem in starokopitno tradicijo.

Pa ta primerjava ljudi z ovcami žal danes bolj drži kot kdajkoli prej. Ali se ne počutite kot čreda, ki jo toliko dejavnikov, toliko glasov želi zvabiti v svoje kremplje? Vsak bi rad imel koristi od nas. Radi bi, da kupimo njihove izdelke. Radi bi, da diplomiramo pri njih. Radi bi, da koristimo njihove popuste in ugodnosti in tako postanemo njihova last. Radi bi, da verjamemo samo njihovi resnici. Najhujše med vsem pa je, da vse to delamo v imenu svobode. Da smo prepričani, da smo kljub vsemu samostojni in neodvisni.

Ni treba, da pritrdite ali odmahnete z roko. To za nas naredijo naše odločitve. Ko izbiramo med ugodnostmi in poštenostjo, med počitnicami in žrtvami, med televizijo in knjigo, med računalnikom in pogovorom, med tekmo in sprehodom s prijateljem, med mašo in spanjem ali izletom ...

V resnici smo močno zbegani. Okoli nas je ogromno glasov, ki nas vabijo v svoje naročje, češ da je to edino varno, svobodno in srečno počivališče za naše srce. A kateri je pravi? Kako v množici drugih glasov prepoznati pravega? Govori glasneje kot drugi? Prepričljiveje? Je njegov glas lepši, bogatejši, privlačnejši od drugih?

Glas Boga je le eden od glasov. Morda niti ni konkurenčen. Morda je preslaboten, da bi ga lahko slišali in je zato danes toliko manj ljudi, ki hodijo za njim. Morda preveč jeclja, ker si je izbral revne človeške glasove, ki so poleg vseh pomankjivosti, ki jih nostijo kot ljudje, ostali še brez verodostojnosti. Morda je premalo svež, premalo obljublja, je premalo bombastičen.

A treba je izbrati pravi glas. Treba se je odločiti. Sicer se bodo namesto nas odločili drugi. Kot se velikokrat na poligonu naših otrok, ko od njih zahtevajo marsikaj in vse to prodajajo kot svobodo. Je za uspeh v družbi vredno plačati otroštvo naših otrok? Je vredno za dosežek plačati z razprodajo njihovih vrednot in časa?

Odločite se. Najdite tistega, ki od vas ne zahteva ne denarja ne podatkov ne svobode ; tistega, ki vam da vedeti, da ste mu vredni in da vam bo zvest, pa naj se zgodi karkoli; najdite tistega, ki vam bo predlagal odločitve v vaše in ne njegovo dobro; najdite tistega, ki vam želi sedemdesetkrat sedemkrat na dan dati novo priložnost in da vas želi imeti ob sebi, ko ste tečni, ko ste na tleh in praznih žepov; najdite tistega, ki vas ima rad in pojdite za njim. Pa čeprav vam ne bo mogel obljubiti počivanja, ugleda, pokalov, medalj in oblasti. Izberite tistega, ki vam bo obljubil, da ne boste nikdar sami.

Upam si reči, da je samo en glas tak.
Oznake:

Komentarji

  1. Olga30. 4. 10, 22:45

    Poslušaj vedno samo svoje srce in vest, ki nikoli ,ne lažeta! Posebej v tem svetu lažnega blišča in praznih ništrcev! Ravno to je najtežje poplavi lažnih jazov, ki to
    poskušajo biti. Pa niso....

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m
1 komentar
Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več