Preobrat

Na gori stoji križ. Še vedno.

Nanj je bilo pribitih že toliko ljudi. Tudi ti. Tudi jaz. In jih bo še veliko. Vsak človek je zaznamovan s trpljenjem, z ranami, z jokom in smrtjo želja, ki se niso uresničile, in načrtov, ki so se obrnili na glavo, z grobovi, kamor smo položili svoje upanje. Upanje, ki je nekoč živelo, pa ne več.

Brezupno je, če je človek tako zaznamovan s smrtjo ... Dokler vanjo ne stopi ljubezen.

Z njo naenkrat vse dobi drugačen lesk, z njo je vse spet smiselno. Tudi rane in smrti. Smiselne zato, ker niso cilj, temveč pot: pot od sebe do drugega. In ker je to pot pred menoj že nekdo prehodil, z istimi ranami, kot jih nosim sam, skozi iste smrti, ki jih doživljam sam. Smiselne zato, ker vem, da je cilj vseh teh smrti življenje. Življenje drugega, življenje sebe.
Vse zaradi današnje, velike noči: noči vstopa ljubezni v smrt in smrti v ljubezen.

Zaradi nje je vsaka rana sveta. Sveta, ker nas vodi v življenje, pa čeprav se nam zdi kot smrt in smo nad njim osupli, začudeni, kot žene in učenca ob praznem grobu. Da, ljubezen je vse obrnila na glavo: obup je spremenila v upanje, poraz v zmago, grob v seme, krivdo v odpuščanje, trpljenje v rast, smrt v življenje. Ljubezen, ki ji pravimo Bog.

Zaradi Jezusovega vstajenja nimamo nič manj ran. A naše rane so drugačne: polne so tistega, čemur v naravi rečemo pomlad, pa čeprav se zdijo, da ležijo pod globokim snegom. V njih je seme za nekaj velikega, večjega kot smo mi sami. Seme za nekaj Božjega.

Zato se ne bojmo več ran. Saj so rane znamenje ljubezni, ne poraza. Saj je vanje prišel Bog, živi Bog, do katerega se lahko pride samo preko ran. Kajti kdor ljubi, ta trpi, in kdor trpi, ljubi.

To so vrata v našo veliko noč.