Preskoči na glavno vsebino

Ob žvečenju pečene ribe

Peter žveči kos pečene ribe. In kaj premišljuje? Kaj naj človek naredi takrat, ko je izdal prijateljstvo? Kako naj se pred drugim obnaša? Kaj naj reče? Je sploh mogoče, da bo še kdaj tako, kot je bilo ...?

Morda bi bilo dobro, če bi se preprosto naredil, kakor da ni bilo nič. Tako danes ljudje naredimo večkrat. Mislimo si, da bo ta madež med mano in drugim človekom s pozabo že nekako izginil. A se to seveda ne zgodi. Nasprotno: madež se veča in veča, tako naju ovira, dokler popolnoma ne prekrije najinega prijateljstva in ga razkolje po sredi.

Aha, potem je bolje zbežati, iztrgati to iz svojega življenja, končati vse skupaj, ker tako ali tako nima nobenega smisla ... Težko je namreč vedeti, da si kriv in da ne moreš narediti nič. Da si popolnoma nemočen pred svojo napako. Da te je napaka postavila v položaj, ki ga nihče ne mara: položaj dolžnika, krivca, obsojenca.

V to razmišljanje poseže Kristusovo vprašanje, ki je silno preprosto, a tako radikalno: »Ali me imaš rad?« Vprašanje, ki smo ga Kristusu postavljali takrat, ko smo ga izdajali, ga bičali, mu nadevali trnje, mu naložili križ in ga nanj pribili. Da, kako hitro se v odnosih vse obrača. Enkrat padem jaz, ker si me ti spotaknil. Drugič se raniš ti, jaz pa držim ostro britev.

Ne govorim samo o pozabljanju. Govorim o tem, da so odnosi preveč pomembna stvar, da bi jih reševali z begom ali pozabo. Govorim, da ne eno ne drugo ni odpuščanje. Govorim o tem, kar je Jezusova edina beseda pred grešnikom, kar je edina beseda pred slehernim izmed nas: »Ali me imaš rad?«

Prav to vprašanje nas pelje na drugačno raven odnosov. Prav to vprašanje v tem položaju nam dokazuje, da je človekova vrednost v tem, če zna ljubiti, ne pa v tem, če ne naredi nobene napake. Če zna na svojo napako odgovoriti z ljubeznijo. Tako kot je odgovoril on, naložen z našimi napakami.

Zato je pot Cerkve in pot vsakega kristjana danes, v tem metežu napak, ki nam jih dokazuje svet, samo ena: da odgovarja tako, kot je odgovarjal njen Učitelj – z ljubeznijo do človeka. Ne da bi se s tem odkupil, da bi si s tem opral ugled, temveč da bi povedal, da je to edina pot, ki rešuje oba.
Oznake:

Komentarji

  1. Andrej Vončina (voncio83@gmail.com)20. 4. 10, 09:16

    Saj je Peter lahko bežal, a hkrati ni mogel stran - poglejmo, kako se je strastno vrgel v jezero in odplaval k Jezusu. Ostal mu je zvest v ljubezni. Težko je bilo priznati napako, pač ponos. Tusi mi bodimo podobni. Zakaj grem k maši, k spovedi... Ker imam Gospoda rad. Zakaj se trudim z odnosi? Zaradi Njega. In še mnogo podobnih. Všeč mi je aktualizacija, kot vedno.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m
1 komentar
Preberite več

Zavetnik poslušanja in zvestobe

Kar koli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem. (Kol 3,23)  Pridni Jožef, ki nas z oltarja gleda s tako vsakdanjo sekiro in žago, potnega čela in hoče brez besed povedati neko pomembno stvar: da je Božji otrok »tesarjev sin« (Mt 13,55). Da je torej njegovo delo napravilo Božjega sina. Da ga je njegovo pridno delo spravilo v mizarsko delavnico. Da ga zato lahko naše zvesto in požrtvovalno delo spravi v naše cerkve, v naše kuhinje, v naše pisarne in tovarne, ker je vse naše delo pravzaprav ustvarjanje Boga v našem svetu.  Ne glede na to, ali smo duhovnik ali tesar, kuharica ali smetar, naše delo »ustvarja« Boga.   In ko se tega zavedamo, potem moramo razumeti, kako nekaj pomembnega je delati – in kako nekaj pomembnega je delati pošteno, zavzeto, marljivo in z veseljem tisto, k čemur smo bili poklicani po svojih sposobnostih . Ker je to nič manj kot nekaj, kar temu svetu dolgujemo, namreč dobro opraviti svojo nalogo. » Če je človek poklican za pometača ulic, naj pomet
Objavite komentar
Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j
Objavite komentar
Preberite več