Ob žvečenju pečene ribe
Peter žveči kos pečene ribe. In kaj premišljuje? Kaj naj človek naredi takrat, ko je izdal prijateljstvo? Kako naj se pred drugim obnaša? Kaj naj reče? Je sploh mogoče, da bo še kdaj tako, kot je bilo ...?
Morda bi bilo dobro, če bi se preprosto naredil, kakor da ni bilo nič. Tako danes ljudje naredimo večkrat. Mislimo si, da bo ta madež med mano in drugim človekom s pozabo že nekako izginil. A se to seveda ne zgodi. Nasprotno: madež se veča in veča, tako naju ovira, dokler popolnoma ne prekrije najinega prijateljstva in ga razkolje po sredi.
Aha, potem je bolje zbežati, iztrgati to iz svojega življenja, končati vse skupaj, ker tako ali tako nima nobenega smisla ... Težko je namreč vedeti, da si kriv in da ne moreš narediti nič. Da si popolnoma nemočen pred svojo napako. Da te je napaka postavila v položaj, ki ga nihče ne mara: položaj dolžnika, krivca, obsojenca.
V to razmišljanje poseže Kristusovo vprašanje, ki je silno preprosto, a tako radikalno: »Ali me imaš rad?« Vprašanje, ki smo ga Kristusu postavljali takrat, ko smo ga izdajali, ga bičali, mu nadevali trnje, mu naložili križ in ga nanj pribili. Da, kako hitro se v odnosih vse obrača. Enkrat padem jaz, ker si me ti spotaknil. Drugič se raniš ti, jaz pa držim ostro britev.
Ne govorim samo o pozabljanju. Govorim o tem, da so odnosi preveč pomembna stvar, da bi jih reševali z begom ali pozabo. Govorim, da ne eno ne drugo ni odpuščanje. Govorim o tem, kar je Jezusova edina beseda pred grešnikom, kar je edina beseda pred slehernim izmed nas: »Ali me imaš rad?«
Prav to vprašanje nas pelje na drugačno raven odnosov. Prav to vprašanje v tem položaju nam dokazuje, da je človekova vrednost v tem, če zna ljubiti, ne pa v tem, če ne naredi nobene napake. Če zna na svojo napako odgovoriti z ljubeznijo. Tako kot je odgovoril on, naložen z našimi napakami.
Zato je pot Cerkve in pot vsakega kristjana danes, v tem metežu napak, ki nam jih dokazuje svet, samo ena: da odgovarja tako, kot je odgovarjal njen Učitelj – z ljubeznijo do človeka. Ne da bi se s tem odkupil, da bi si s tem opral ugled, temveč da bi povedal, da je to edina pot, ki rešuje oba.
Morda bi bilo dobro, če bi se preprosto naredil, kakor da ni bilo nič. Tako danes ljudje naredimo večkrat. Mislimo si, da bo ta madež med mano in drugim človekom s pozabo že nekako izginil. A se to seveda ne zgodi. Nasprotno: madež se veča in veča, tako naju ovira, dokler popolnoma ne prekrije najinega prijateljstva in ga razkolje po sredi.
Aha, potem je bolje zbežati, iztrgati to iz svojega življenja, končati vse skupaj, ker tako ali tako nima nobenega smisla ... Težko je namreč vedeti, da si kriv in da ne moreš narediti nič. Da si popolnoma nemočen pred svojo napako. Da te je napaka postavila v položaj, ki ga nihče ne mara: položaj dolžnika, krivca, obsojenca.
V to razmišljanje poseže Kristusovo vprašanje, ki je silno preprosto, a tako radikalno: »Ali me imaš rad?« Vprašanje, ki smo ga Kristusu postavljali takrat, ko smo ga izdajali, ga bičali, mu nadevali trnje, mu naložili križ in ga nanj pribili. Da, kako hitro se v odnosih vse obrača. Enkrat padem jaz, ker si me ti spotaknil. Drugič se raniš ti, jaz pa držim ostro britev.
Ne govorim samo o pozabljanju. Govorim o tem, da so odnosi preveč pomembna stvar, da bi jih reševali z begom ali pozabo. Govorim, da ne eno ne drugo ni odpuščanje. Govorim o tem, kar je Jezusova edina beseda pred grešnikom, kar je edina beseda pred slehernim izmed nas: »Ali me imaš rad?«
Prav to vprašanje nas pelje na drugačno raven odnosov. Prav to vprašanje v tem položaju nam dokazuje, da je človekova vrednost v tem, če zna ljubiti, ne pa v tem, če ne naredi nobene napake. Če zna na svojo napako odgovoriti z ljubeznijo. Tako kot je odgovoril on, naložen z našimi napakami.
Zato je pot Cerkve in pot vsakega kristjana danes, v tem metežu napak, ki nam jih dokazuje svet, samo ena: da odgovarja tako, kot je odgovarjal njen Učitelj – z ljubeznijo do človeka. Ne da bi se s tem odkupil, da bi si s tem opral ugled, temveč da bi povedal, da je to edina pot, ki rešuje oba.
Saj je Peter lahko bežal, a hkrati ni mogel stran - poglejmo, kako se je strastno vrgel v jezero in odplaval k Jezusu. Ostal mu je zvest v ljubezni. Težko je bilo priznati napako, pač ponos. Tusi mi bodimo podobni. Zakaj grem k maši, k spovedi... Ker imam Gospoda rad. Zakaj se trudim z odnosi? Zaradi Njega. In še mnogo podobnih. Všeč mi je aktualizacija, kot vedno.
OdgovoriIzbriši