Drobtine

V zanosu praznikov sedanje vrste bi lahko rekli, da je danes praznik kruha. A glej, v Božji besedi ni niti besede o kruhu. O jagnjetu, o večerji, o grenkih zeliščih, o umivanju nog, o kruhu pa ničesar. Kot bi pozabili nanj. Ali pa je namen popolnoma drugačen. Mogoče pa je tako ravno zato, da ne bi toliko gledali na podobo kruha, kot na to, kaj kruh, naš vsakdanji kruh, pravzaprav pomeni.

O kruhu nikdar ne moremo govoriti kot o navadni jedi, pa čeprav je od vseh najbolj preprosta jed. Če vprašamo starejše, nam bodo ob omembi kruha vedno v spominu ostale njihove svetleče oči in strahospoštovanje. Samo zato, ker niso imeli drugega? Ne, gotovo ne. Za njihovimi svetlečimi očmi se skriva še marsikaj drugega. Kot tudi za kruhom, ki so ga jedli takrat, ki ga jedo še danes.

Kruh je posebna hrana. Posebna, ker je za njo toliko odpovedi, žrtveno jagnje in grenka zelišča. Posebna, ker je za njo toliko različnih ljudi, toliko različnih besed in dejanj, skupnost; ker v kruhu človek ni nikdar sam. Ker je za njim toliko ljubezni, da je ne bi mogli skriti v nobeno drugo stvar na svetu: ker je v njem sklanjanje k tlem in umivanje nog. Ker kruh človeka preseneti s svojo dobroto, pa naj je človek še tako nemaren ali sovražen ali brezbrižen.

Kruh je namreč za vse. Za vsakogar, ker ga vsakdo potrebuje. Ker se v njem najdeta najnižji in največji, najbogatejši in najrevnejši.

Preden gre Jezus v trpljenje, da svojim učencem kruha. Da jim življenje. Da jim še nekaj več, kot samo kruh. Da jim samega sebe: to, kar je v njem najdragocenejšega, to, kar je najtežje dati, čemur se najtežje odpovemo - svojo svobodo, svoje življenje, svojo zvesto ljubezen.

Kruh odtlej ni samo kruh. Je prisotnost, je obljuba, je pomoč in še vse, kar nam prinaša podoba kruha v našem vsakdanjiku. In ta kruh prejemamo danes, jutri, pojutrišnjem, vsak dan. Da bi bili sposobni razumeti, da prejemanje kruha nosi obveznost, da se ga naučimo deliti s tistimi, ki ga nimajo. Ker je to hotel sam Kruh, ki se nam daje, da bi mi postali tak kot je On. Da bi v nobeni naši besedi, našem dejanju ne manjkalo vsega, kar je za nas Kruh, ki ga jemo.