Preskoči na glavno vsebino

Točka nič

Prevelika pričakovanja so že premnoge duše pahnila v globoko brezno, ki mu včasih rečemo razočaranje, včasih neuspeh, včasih celo depresija. Iz njega je težka pot. Težka, ker v njem ugotovimo, da smo sami. Težka, ker vemo, da sami iz nje ne bomo mogli. Da, največja težava je človekovo ponižanje, ki ga doživi ob svojem neuspehu. Ponižanje, ki mu končno pove, da je človek v svojem bistvu – pa čeprav želi nasprotno dokazati večino svojega bivanja – krhko, slabotno bitje.

In poraz, neuspeh, ponižanje je točka, kjer se lahko njegovo življenje preokrene – ali se izboljša ali pa uniči. Prav na tej točki namreč človek lahko spozna, da je pravzaprav človekova največja moč njegova nemoč.

Se sliši čudno? Pa je res. Šele v spoznanju svoje nemoči se ponavadi obrnemo po pomoč. Šele v nemoči smo pripravljeni poslušati drugega, šele nemočni smo pripravljeni imeti radi – in to je naša največja moč. Tako torej tudi Simon, podoba naše slabotnosti, po celi noči neuspehov spozna, da sam ne bo zmogel. In njegovo življenje bi se lahko končalo v breznu, pa se vendar ne.
Takrat nekomu prepusti svoj čoln. In mu prepusti svoje moči, svoje znanje, svoje sposobnosti. Prisluhne mu, verjame mu, čeprav so vsi razlogi proti temu, čeprav se zdi neumno in nesmiselno: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, a na tvojo besedo bom vrgel mreže.« (Lk 5,5)

Ko človek začuti svojo nemoč, je edina stvar, ki jo lahko naredi, da gre za Njim. Da ga posluša. Mogoče namreč želi prav preko naše nemoči pokazati svojo moč.

Čutim, da največkrat srečujemo svojo nemoč prav v vzgojnem poklicu ... pa naj gre za vero, vrednote, dejanja, zgled ... Vso noč se trudimo, da bi kaj naredili – in ni ničesar. Nobenega sadu. Nič, še znamenja ne, da smo naredili prav. In pogosto se nam še tisto, kar smo naredili, sesuje. To je naša točka nič. Točka, v kateri lahko Bogu ponudimo svoj čoln, da bo On učil iz njega. Da nam On pokaže, kam je treba vreči mreže. In da nam pove, da na svojo nemoč lahko odgovorimo samo z vztrajnostjo, z zvestobo v tem, kar smo.

To je naš poklic. To je naš del naloge. Ostalo bo opravil On, ki nas je hotel imeti prav na tem mestu, prav take, kot smo, nemočne in revne. Ne da bi se pred nami bahal s svojo močjo, ampak da bi nam pokazal, da je On naša moč.

Komentarji

  1. Morem vsaj pohvalit to objavo - zelo dobro razmišljanje, ki da misliti in vleče.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m

Zavetnik poslušanja in zvestobe

Kar koli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem. (Kol 3,23)  Pridni Jožef, ki nas z oltarja gleda s tako vsakdanjo sekiro in žago, potnega čela in hoče brez besed povedati neko pomembno stvar: da je Božji otrok »tesarjev sin« (Mt 13,55). Da je torej njegovo delo napravilo Božjega sina. Da ga je njegovo pridno delo spravilo v mizarsko delavnico. Da ga zato lahko naše zvesto in požrtvovalno delo spravi v naše cerkve, v naše kuhinje, v naše pisarne in tovarne, ker je vse naše delo pravzaprav ustvarjanje Boga v našem svetu.  Ne glede na to, ali smo duhovnik ali tesar, kuharica ali smetar, naše delo »ustvarja« Boga.   In ko se tega zavedamo, potem moramo razumeti, kako nekaj pomembnega je delati – in kako nekaj pomembnega je delati pošteno, zavzeto, marljivo in z veseljem tisto, k čemur smo bili poklicani po svojih sposobnostih . Ker je to nič manj kot nekaj, kar temu svetu dolgujemo, namreč dobro opraviti svojo nalogo. » Če je človek poklican za pometača ulic, naj pomet

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.