Preskoči na glavno vsebino

Nerazdružljivosti

Kaj pa vem. Morda je kriva človekova narava, morda ponos, morda trma, lahko pa tudi vse troje skupaj: ko se odpravim kam na hrib, moram priti do vrha! Moram nekaj doseči, moram priti nečemu do dna (oz. do vrha :)). In ponavadi mi to uspe. Prejšnji teden pa mi ni. In razgled z Rdečega roba zaenkrat ostaja samo želja, načrt ...

Kaj je manjkalo? Kondicija? Čas? Volja? Verjetno tudi kaj od tega. A najbolj od vsega je manjkala odločitev, da pridem do vrha. Da pridem do cilja, pa naj stane, kar hoče. Ne, ali sem tega sposoben, ampak ali sem pripravljen vse vložiti v to, vse žrtvovati. Nečesa se mi je zdelo škoda. In sem ostal na sredi poti ...

Se mi zdi, da sem svojo pot končal, še preden sem jo sploh začel. Mislil sem na to, kaj bom storil, če se mi ne bo ljubilo, če vreme ali kolena ne bodo zdržala, če bom zgrešil pot ... Vse ostalo je bilo v meni, razen cilja. Zato ga tudi nisem dosegel.
Morda se motim, toda mislim, da je v našem času tako z večino naših odločitev. Nekje v mislih nam odzvanja dvom nad tem, ali si tega res želimo. Kajti vemo: ko sprejmemo odločitev, sprejmemo odgovornost zanjo in njene posledice. Tega pa se bojimo. Nihče ne bi rad sprejemal težav, vsi se branimo bremen, nihče ne mara žrtev. Toda: kako naj pridemo do vrha, če si želimo, da bi hodili samo po ravnem? Kakšna je ljubezen, ki se namerava ob prvi preizkušnji podreti? Kakšen je zakon, ki načrtuje ločitev? Kakšna je obljuba, ki je ne nameravamo držati? Kakšno je krščanstvo, ki načrtuje svoj konec ob birmi?

Ima vse to naše polovičarstvo sploh kakšen smisel? Vzamemo malo tega in malo onega, kar nam pač ugaja. In na koncu nimamo ničesar, ne enega ne drugega. In smo prazni, prazni in nezadovoljni. Zakaj? Kar je Bog združil, tega človek ne more ločiti. In Bog je združil to, kar neločljivo spada skupaj: vrhove s trudom, prijateljstvo z odpovedjo, vzgojo s skrbjo in negotovostjo, krščanstvo z drugačnostjo, ljubezen z žrtvijo.

Kdor ne sprejme tega, ne bo nikdar v sebi cel, temveč razklan in bo nemiren begal od ene do druge ceste. Ne bo nikdar v sebi zadovoljen, nikdar v sebi srečen. Kdor se ne odloči, kam bi rad prišel, ne bo nikdar okusil tistega blaženega občutka, ko se z vrha zazreš po dolini in veš, da je lepo biti, lepo živeti.

Komentarji

  1. Hvala za lepo misel! V tem času jo potrebujem, saj veš.

    OdgovoriIzbriši
  2. Lepe misli Marko. Nimam več kaj dodati. Me opogumlja v tem času odločitve. Lp

    OdgovoriIzbriši
  3. Joj, kako sovražim, ko imaš tako prav in to še tako dobro ubesediš in direkt zaciljaš. Hm ...

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m

Zavetnik poslušanja in zvestobe

Kar koli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem. (Kol 3,23)  Pridni Jožef, ki nas z oltarja gleda s tako vsakdanjo sekiro in žago, potnega čela in hoče brez besed povedati neko pomembno stvar: da je Božji otrok »tesarjev sin« (Mt 13,55). Da je torej njegovo delo napravilo Božjega sina. Da ga je njegovo pridno delo spravilo v mizarsko delavnico. Da ga zato lahko naše zvesto in požrtvovalno delo spravi v naše cerkve, v naše kuhinje, v naše pisarne in tovarne, ker je vse naše delo pravzaprav ustvarjanje Boga v našem svetu.  Ne glede na to, ali smo duhovnik ali tesar, kuharica ali smetar, naše delo »ustvarja« Boga.   In ko se tega zavedamo, potem moramo razumeti, kako nekaj pomembnega je delati – in kako nekaj pomembnega je delati pošteno, zavzeto, marljivo in z veseljem tisto, k čemur smo bili poklicani po svojih sposobnostih . Ker je to nič manj kot nekaj, kar temu svetu dolgujemo, namreč dobro opraviti svojo nalogo. » Če je človek poklican za pometača ulic, naj pomet

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.