Preskoči na glavno vsebino

Kužna voda


Po kratkem razmisleku in pogovoru z ljudmi, ki jih cenim, sem neko sobotno objavo o napotkih Slovenske škofovske konference pri ravnanju z "novo" gripo malce predelal v sebi in dobil nekoliko treznejše mnenje od tistega, ki me je privzdignilo tisto soboto in za katerega sploh ne bi vedel, če ga ne bi opazil v "Bodicah" Borisa Ježa v Delovi Sobotni prilogi ("Saj res: kako bo s to blagoslovljeno vodo?", 3.10.2009) Od tega je sicer minilo že precej časa, pa se mi vseeno zdi, da ne bi bilo dobro, če bi tudi ta stvar neslišno spolzela mimo ušes.
"Naj torej odstranimo kropilnike iz cerkva?" To vprašanje me je streslo. In še eno: "Pri nas si ne dajemo več rok pri pozdravu miru ..." Sploh zato, ker sta ju na svet privlekla dva od kolegov iz duhovniških vrst. Panika, ki so jo v družbo plasirali mediji, je dodobra obrodila svoje sadove, tudi pri nas, umirjevalcih javnega mnenja. Kot da gre najmanj za kugo ...
Gripa kakor vsaka druga gripa, z enakimi bolezenskimi znaki kot vse prejšnje gripe, epidemija, kakor jo doživimo vsako zimo, ko v razredu manjka polovica otrok. (ali pa niti to ne, saj je doslej pod njo padlo le nekaj slabotnih mladcev, ki so verjetno bolj kot od virusa zboleli od strahu ...) Vse to vemo in vendar nas vztrajno prepričujejo, da gre za nekaj »pandemičnega«, da kaj takega svet še ni doživel in da je velika nevarnost, da umremo, če se ne cepimo ali če ne pogoltnemo vsaj kake škatlice tamifluja, ki je tako dolgo nerabljen čepel po skladiščih in nabiral prah. Kimamo in v skrbi za varnost svojih otrok razkužujemo vse po dolgem in počez, z odobrenimi razkužili, ki so za zdravje bolj nevarna od same gripe ...
Naj torej za varnost odstranimo še kropilnike? Naj si nikdar več ne sežemo v dlan? Naj pazimo, da nikakor ne pridemo v stik z nobenim človekom? To "varovanje" lahko prerase v celo paranojo, ko si pod izgovorom "ljubega zdravja" ne bomo upali niti približati drug drugemu, kaj šele dotakniti se. Torej si ovire komunikacije in še nadaljnjo individualizacijo postavljamo kar sami. Odslej bomo torej mamo kar po telefonu spraševali, kaj bo za kosilo in kako se počuti, z njo se pa ne bomo srečali, ker ima kdove kakšno bolezen.
Saj razumem, da se morajo naši škofje zaščititi pred tem, da bi jih družba obsodila, da niso nič ukrenili proti tej "smrtonosni katastrofi". A sprašujem se, koliko smo pri tem še v službi resnice, za katero živimo. Koliko "dobrega" bomo s tem storili ljudem, ki jim služimo? Ni to nekakšno "udinjanje" družbi, njenim muham, interesom in celo miselnosti? Kako naj govorimo o ljubezni, kako naj pridigamo o sprejemanju gobavcev in služenju bolnikom (same lepe besede ...), če nismo pripravljeni tvegati niti drobca svojega zdravja za to, da bi nekomu pokazali gesto prijateljstva ali ljubezni? Če tudi sami prisegamo na odtujevanje drug drugemu? Kaj naj bo potem maša - samo obveza, ki jo moramo opraviti?
Saj ne bomo umrli. Ali pač ... Toda: ali ne bi bilo lepo umreti, če bi vedel, da sem umrl zaradi - ljubezni?

Komentarji

  1. Bravo! Ali se moramo toliko udinjati javnemu mnenju in svetu? Kropilnik, kjer se spomnimo svojega krsta, stoletja in stoletja je tam, zdaj pa... Nekaj mora vendar v cerkvah biti drugače kot v ostalih prostorih, saj gre vendar za svete prostore. Meni je važno, da grem k obhajilu, da si z nekom sežem v roko, pa če potem tudi umrjem, bom umrl vesel!

    OdgovoriIzbriši
  2. Ne želim biti nesramen ali predrzen, vendar teh ukrepov si niso izmislili niti škofje niti pisarnarji. Ker poznam ozadje, lahko nekaj stvari bolje pojasnim.

    Sam sem sodeloval pri tej "krivoverski" zadevi in urejal besedilo.

    Kako je nastalo? Nastalo je tako, da se je več duhovnikov začelo obračati na Tiskovni urad Slovenske škofovske konference z vprašanji, ali bodo kako zaščiteni, kako naj se obvarujejo pred gripo itd. Ker nam je postalo jasno, da so (ste) duhovniki neke vrste javni delavci, smo se odločili, da zaradi njihove (vaše) varnosti, napišemo nekaj priporočil. Pri tem delu so nam pomagali tako zdravniki kot strokovnjaki na Inštitutu za varovanje zdravja RS kot tudi patri liturgisti in gospodje odgovorni za bolnišnično pastoralo. Ne gre za samovoljo škofov ali nekih pisunov ampak za odgovor na željo duhovnikov samih.

    Če je nastala panika med ljudmi ali se komu zdijo odvečni, mislim, da mu jih ni treba spoštovati. Gre za "priporočila in navodila" ne pa za ukaze, uredbe, zakone, določbe ali kaj takega.

    S temi priporočili ne zmanjšujemo pomena ali vere v svete simbole, predmete in snovi ampak se zavedamo, da kljub spremembi namembnosti in bistva, določena materija lahko (p)ostane prenašalka bolezni. Nekoč so stari rekli "Pomagaj si in Bog ti bo pomagal".

    Če rečemo, da žegnana voda ne škodi ampak samo zdravi, potem mislim, da se prepuščamo obliki fatalizma in ne ločimo človeškega od Božjega.

    Izjavo SŠK so mediji spolitizirali in vzeli v posmeh a s tem se njen namen ni spremenil: želeli smo samo pomagati duhovnikom.

    OdgovoriIzbriši
  3. Vem, da gre za priporočila, zato nismo zganjali nobenega trušča, ničesar nismo potencirali pred ljudmi. Hvalabogu. Toda, če so to pravzaprav sprožili še duhovniki, se mi zdi zaskrbljujoče. Predvsem zato, ker smo potemtakem mi tisti, ki zganjamo paniko. Zakaj nismo vsako zimo brali teh priporočil, ko je šlo za gripo ali angino ali kaj vem kaj? Ker sklepamo, da je v zdravi pameti vsakega, da takrat, ko je bolan, ostane doma. Če ne zaradi sebe, pa zaradi drugih. Zakaj je zdaj drugače?

    Morda sem preveč "prozelističen", ko želim, da bi si vsaj kdo v tej državi (ali celo na svetu) upal povedati resnico in da za vso to paniko stoji samo farmacevtski lobi. A menim, da je to moj poklic: govoriti resnico in se boriti proti laži.

    OdgovoriIzbriši
  4. Vedno so seveda neke pojasnjevalne okoliščine in pri nas bodo mediji vedno stvari spolitizirali, brž ko imajo možnost za to. Morda pa bi bilo kdaj modro duhovnikom dejati samo, naj umirijo konje, da ni treba 'paničariti'... No, zdaj, kar je, je.

    OdgovoriIzbriši
  5. Po vojni so vsi generali! Nočem polemizirati ampak vem, da se bomo spomladi smejali tistim, ki so se cepili proti gripi in tistim, ki s(m)o pisali nasvete proti njej. Toda dejansko ta gripa je skok v temo. Ne vemo kako se bodo stvari razvile: ali po teoriji zarote ali po teoriji medijskega pompa.

    Vsekakor ukrepi so koristni tudi za "vsakdanje" življenje, ker nekateri duhovniki - roko na srce - zmagujejo v nečednosti in bakterijski koncentraciji.

    Delo z ljudmi zahteva določeno preventivo. Mislim, da smo tako verniki kakor duhovniki odgovorni za zdravje bližnjih.

    Strinjam se s povedanim v izjavi, da moramo biti kristjani "govorci ljubezni", ampak milost predpostavlja naravo. Kljub vsemu.

    OdgovoriIzbriši
  6. To od generalov sem namenoma preskočil :) Najbolje, da pustimo pri miru vse skupaj in bomo videli. Se mi pa zdi tudi prav, da se na takih krajih (blogih) pove tudi svoje osebno mnenje in se malo podiskutira. Vesel sem tudi, da lahko dobimo še dodatna pojasnila, ki pomagajo bralcem, da si lahko ustvarijo boljšo sliko.

    Morda tudi ni napačna finta tista iz NG (konkatedrala), kjer so v kropilnikih gobe (saj so še?), ki se mi zdijo kar koristne, da ni preveč vode in da se ne tako hitro skali in naseli z raznimi zadevami...

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej