Preskoči na glavno vsebino

Čez rob


Človeštvo danes – morda bolj kot kdajkoli prej – stoji na robu. Na robu vsega, najbolj pa na robu smisla. Z vsemi obrazi, enimi izpitimi od revščine in bede, drugimi lepo zalitimi, pa tudi s tistimi vmes, ki se imenujejo 'povprečni', zre v negotovost, v obup, v temo. Človek. Kako ga je strah! Nazaj ne more. Samo stoji pred prepadom in čaka. Čaka v nedogled.

Različni koraki so nas pripeljali sem, do roba. Lov na koristi in uspehe (kamor spadajo tudi prevare, izkoriščanje in komolčarstvo), početje vsega, kar se nam zahoče, obkladanje z imetjem, obsedenost z lepoto ... Koraki, ki so nam jih narekovali boj za položaje, za ugled in kvazi zadovoljstvo. Koraki, s katerimi smo želeli hitro nekam priti, hitro nekaj doseči, čimprej nekaj dobiti, pa smo ostali brez vsega, praznih rok in praznega srca. Koraki, ki so nas privedli pred grenko resnico: da bo vse to enkrat prišlo do roba – do recesije, starosti, vojne, segnitja, smrti. Do obupa.

Človek je izgubil sedanjost, ker je nehal živeti prihodnost. Ker je v svojem življenju izgubil dimenzijo večnosti. Ker je pozabil, da so vrednote, ki jih živimo danes, neodporne na večnost – kot vse, kar vidijo oči. Ker je pozabil, da je večno bitje. Ker je pozabil, da se v večnosti lahko nasloniš samo na to, na kar se v tem življenju ne moreš nasloniti: na dobroto, pravičnost, miroljubnost, čistost, usmiljenje, na vero in ljubezen. Ker je pozabil blagre, najhitrejšo pot do človeka in Boga. Edino pot, ki vodi čez rob.

Nor bi moral biti, da bi postal majhen v svetu velikanov, ubog med bogatimi, pravičen med krivicami, dober med sovražniki, če bi mi bil na razpolago samo ta svet. Če ne bi bil prepričan, da je to, kar hodim tu, samo začetek nečesa, kar mi daje smisel, kar mi daje luč, kar me dela človeka v večji meri, kot si lahko predstavljam. Samo začetek nečesa, kar me čaka jutri.

Torej: si tu za danes ali za jutri? Če moreš odgovoriti, potem bo pot naprej sila enostavna. Kdor namreč živi za jutri, ta se ne boji sedanjosti in ničesar, kar nosi s sabo. Niti smrti. Zakaj le? Saj ve, da se bo z njo začel večni jutri, izpolnitev vsega, kar si želimo danes: biti sveti.

Komentarji

  1. Mojcica1. 11. 09, 23:46

    Prav čudno, in hkrati strašno, ko se zavem, da sem tudi sama izgubila to dimenzijo. Danes že cel dan razmišljam o tem, že preden sem prebrala tvojo objavo, saj je prav o tem pridigal tudi duhovnik pri maši tukaj. Da se utapljamo v tem našem tukaj in zdaj in smo pozabili, da smo ustvarjeni za večnost, da naše veselje tukaj niti do kolen ne seže veselju, ki naš čaka pri Jezusu. Tvoja objava samo še dopolnjuje njegove misli.
    Toliko, mimogrede, da boš vedel, da sem tudi tukaj bogato duhovno založena. Ta duhovnik mi res zakon pridiga! :)

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej
Objavite komentar
Preberite več