Preskoči na glavno vsebino

Nekdo kliče


Slepi Bartimaj, nekje sredi ulice, oprt na zid, s sklonjeno glavo, oči prazne, kot da gledajo, pa ne vidijo ničesar ... Se vam ne zdi ta prizor nekam znan? Meni se na vsake toliko časa spet obnovi, pridobi svežino in aktualnost, kot da ne bi hotel nikdar izginiti v pozabo: kadar sem pozen in grem po mestu, peš ali z avtom, vseeno je. Tam so nešteti bartimaji, ki čakajo in ne dočakajo ničesar. Ki so tam, čeprav mislimo, da jih ni nikjer.
Ne, ta podoba mi ne daje pred oči samo mladih, ki dobesedno ležijo na ulicah, v noči brez zvezd. Slepi Bartimaj je podoba vseh mladih najnovejšega »danes«. Mladih, ki imajo radi temne in sivo obarvane obleke. Mladih, ki največ svojega časa preživijo za ekranom. Mladih, ki jih je strah tišine in ki kričijo, ki tlačijo v svoja ušesa nekaj, kar bi jih povleklo v pozabo pred problemi časa. Mladih, ki gledajo, pa ne vidijo. In jih je strah.
Mi hodimo mimo. Vsak dan. Mimo svojih mladih. Mimo svoje prihodnosti. Toda: ali smo kaj drugačni od njih? So oni slepi, mi pa vidimo? Se oblačimo drugače? Delamo drugačne stvari? Bolj živimo svoje odnose? Se več pogovarjamo? Smo bolj ljudje? Ne. Samo v nečem smo si drugačni: oni kričijo, mi pa jih hočemo utišati. Ne poslušati, ampak utišati.
Sicer bi vedeli, kaj kričijo. Vedeli bi, da si ne želijo ne novih kavbojk, računalnikov, telefonov, čeprav imajo polna usta teh stvari. Vedeli bi, da njihova temačnost, beg od resničnosti, glasna glasba in čepenje pred ekranom ni nič drugega kot klic k rešitvi: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« (Mr 10,47)
Naši mladi še niso slepi. Mi smo slepi, ko mislimo, da jih bo rešilo navezovanje na nas z vsemi mogočimi darili. Kot bi rekli Bartimaju, ki prosjači: »Ne kriči, saj ti bomo dali drobiž ...« Oni pa vidijo. Vidijo, da nimajo kaj videti. Da nimajo kaj živeti. Da vse skupaj nima pomena. Da je nekaj tako strahovito narobe.
Edino darilo, ki ga želijo od vas je, da bi imeli nekoga. Da bi jim nekdo pokazal nekaj, kar ne mine. Da bi jih nekdo ne cenil samo po uspehih, ampak po trudu. Da bi nekdo hodil z njimi. Da bi jih nekdo poslušal. Da bi jih imel nekdo rad, pa naj so še tako obupni. Da bi jim nekdo pokazal, kaj je smisel vsega tega življenja. Da bi jim nekdo ponudil nekaj, kar se ne zlomi, ne pokvari, ne splesni, kar se ne da kupiti in ne zapraviti. Nekaj, kar bi jim prineslo osebno zadovoljstvo in občutek koristnosti.
Je nekdo, ki lahko ozdravi njihovo slepoto, njihovo praznino, njihovo lakoto. In mi vemo Zanj. Torej je naša velika naloga, da jih popeljemo k Njemu, ki jih bo slišal, ki jih bo poklical, ki jim bo dal to, kar resnično potrebujejo, česar si želijo. Njega. Upanje. Priložnost.

Komentarji

  1. Res je, dajmo jim to, kar potrebujejo! Tako hvaležni so, če jih nekdo sprejme, posluša... Hrepenijo po živi vodi, po ljubezni, toplini, upanju...

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej