Preskoči na glavno vsebino

Nekdo kliče


Slepi Bartimaj, nekje sredi ulice, oprt na zid, s sklonjeno glavo, oči prazne, kot da gledajo, pa ne vidijo ničesar ... Se vam ne zdi ta prizor nekam znan? Meni se na vsake toliko časa spet obnovi, pridobi svežino in aktualnost, kot da ne bi hotel nikdar izginiti v pozabo: kadar sem pozen in grem po mestu, peš ali z avtom, vseeno je. Tam so nešteti bartimaji, ki čakajo in ne dočakajo ničesar. Ki so tam, čeprav mislimo, da jih ni nikjer.
Ne, ta podoba mi ne daje pred oči samo mladih, ki dobesedno ležijo na ulicah, v noči brez zvezd. Slepi Bartimaj je podoba vseh mladih najnovejšega »danes«. Mladih, ki imajo radi temne in sivo obarvane obleke. Mladih, ki največ svojega časa preživijo za ekranom. Mladih, ki jih je strah tišine in ki kričijo, ki tlačijo v svoja ušesa nekaj, kar bi jih povleklo v pozabo pred problemi časa. Mladih, ki gledajo, pa ne vidijo. In jih je strah.
Mi hodimo mimo. Vsak dan. Mimo svojih mladih. Mimo svoje prihodnosti. Toda: ali smo kaj drugačni od njih? So oni slepi, mi pa vidimo? Se oblačimo drugače? Delamo drugačne stvari? Bolj živimo svoje odnose? Se več pogovarjamo? Smo bolj ljudje? Ne. Samo v nečem smo si drugačni: oni kričijo, mi pa jih hočemo utišati. Ne poslušati, ampak utišati.
Sicer bi vedeli, kaj kričijo. Vedeli bi, da si ne želijo ne novih kavbojk, računalnikov, telefonov, čeprav imajo polna usta teh stvari. Vedeli bi, da njihova temačnost, beg od resničnosti, glasna glasba in čepenje pred ekranom ni nič drugega kot klic k rešitvi: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« (Mr 10,47)
Naši mladi še niso slepi. Mi smo slepi, ko mislimo, da jih bo rešilo navezovanje na nas z vsemi mogočimi darili. Kot bi rekli Bartimaju, ki prosjači: »Ne kriči, saj ti bomo dali drobiž ...« Oni pa vidijo. Vidijo, da nimajo kaj videti. Da nimajo kaj živeti. Da vse skupaj nima pomena. Da je nekaj tako strahovito narobe.
Edino darilo, ki ga želijo od vas je, da bi imeli nekoga. Da bi jim nekdo pokazal nekaj, kar ne mine. Da bi jih nekdo ne cenil samo po uspehih, ampak po trudu. Da bi nekdo hodil z njimi. Da bi jih nekdo poslušal. Da bi jih imel nekdo rad, pa naj so še tako obupni. Da bi jim nekdo pokazal, kaj je smisel vsega tega življenja. Da bi jim nekdo ponudil nekaj, kar se ne zlomi, ne pokvari, ne splesni, kar se ne da kupiti in ne zapraviti. Nekaj, kar bi jim prineslo osebno zadovoljstvo in občutek koristnosti.
Je nekdo, ki lahko ozdravi njihovo slepoto, njihovo praznino, njihovo lakoto. In mi vemo Zanj. Torej je naša velika naloga, da jih popeljemo k Njemu, ki jih bo slišal, ki jih bo poklical, ki jim bo dal to, kar resnično potrebujejo, česar si želijo. Njega. Upanje. Priložnost.

Komentarji

  1. Res je, dajmo jim to, kar potrebujejo! Tako hvaležni so, če jih nekdo sprejme, posluša... Hrepenijo po živi vodi, po ljubezni, toplini, upanju...

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m