Preskoči na glavno vsebino

1929


Povsem spontano se je začela moja mala anketica na teh straneh, ki je pridobila 19 glasov. Predvsem zaradi tarnanja nekaterih ljudi okoli mene, da NAM gre danes res tako slabo, da sploh ni res. Nisem se strinjal. Podal sem par opažanj: nikdar prej nismo toliko potovali po vsem svetu, nikdar nismo imeli takih avtomobilov, nikdar se ni toliko in tako mogočno gradilo ... Nam gre res tako slabo?

Potem se je zgodila repriza črnega petka iz leta 1929 in naenkrat se je zamajalo vse to, kar sem mu navrgel kot argument. Naenkrat se je vprašanje postavilo v malce drugačno luč. Kje je temelj mojega počutja, ravnanja, skratka življenja, da lahko rečem, da je moje življenje boljše ali slabše, enako ali ... drugačno?

Nad rezultatom sem presenečen. Najprej odgovora "drugačno" sploh nisem uvrščal na listo odgovorov. Potem se je pojavilo kot rešitev v sili. In glej - po njem je posegla kar večina, 14 glasovalcev. V čem je življenje drugačno, da ga ne moremo definirati ne kot boljšega, niti ne kot slabšega? Verjetno v tem, da ne moremo reči ne enega ne drugega, ker sedaj gledamo z drugačno perspektivo kot pred 3 leti. Res, naše življenje je drugačno, tako zelo drugačno, da nas je zmedlo in ne vemo, ali je boljše ali slabše.

Tej zmedi je prišla prav neke vrste sprostitev v tej borzni krizi, ki straši ves svet in ga postavlja v dodatno negotovost: si bomo mogli jutri še privoščiti, kar si danes? Drugi, revnejši: kje bom pa jutri vzel kaj za pod zob? Tisti z mizernimi plačami: bom lahko jutri še delal ali bo vse propadlo? Kaj bi bila streznitev? Morda se sliši kruto, a ta kriza postavlja vrednote zahoda pod ogromen vprašaj. In to je dobra stvar te krize. Naenkrat se moramo tudi mi vprašati, ali je naše življenje in naša sreča zgrajena na stvari, ki lahko čez noč izpuhti, kakor da je nikoli ni bilo. Oh, da, človek se mora strezniti, da je nesmiselno tratiti moči za tisto, kar danes še je, jutri pa lahko pristane v smeteh, na gnoju ali pa ... v zgodovinskih knjigah.

Meni se vse bolj dozdeva, da je za vse kriva virtualnost denarja: ker smo imeli nekaj, česar sploh nimamo, ker ne obstaja. Mi kreteni pa zapravljamo čas za nekaj, česar sploh ni. Jejhata, doma te čaka toliko resničnih oseb, ki si jim vse na svetu in ki jim boš vse na svetu tudi takrat, ko boš že prah in nič. Če imaš na izbiro, izberi drugačen čas: čas v resnični resničnosti. Zunaj je že lepo listje ...

Komentarji

  1. Rdečkasto listje jesenskih barv v tem (post)modernem svetu vsekakor ni tako mikavno kot zeleno listje ameriških trgov. Dokaz je očiten.

    Res je, morda jutri ne bomo imeli več ničesar... a ostanejo tiste tri stvari in samo eno bo tudi ostala za vedno!

    OdgovoriIzbriši
  2. Avtor je odstranil ta komentar.

    OdgovoriIzbriši
  3. Tudi sama sem med temi 73-imi procenti. Že po prebranih prvih dveh možnih odgovorih sem si rekla "Ne, enostavno ... DRUGAČNO je." ... Ne vem niti kako bi to definirala.
    Ne bi pa nikakor mogla reči zase, da je enako ... saj se vse spreminja, ljudje rastemo, (se) spoznavamo, (na) določene stvari gledamo drugače ... Ta -enako- se sliši, kot bi nekdo odgovoril namesto nekoga drugega ... kot bi 'manjkala' subjektivnost.

    Hotela sem samo še pohvalit zaključek tega posta in zaželet vse dobro!

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m

Zavetnik poslušanja in zvestobe

Kar koli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem. (Kol 3,23)  Pridni Jožef, ki nas z oltarja gleda s tako vsakdanjo sekiro in žago, potnega čela in hoče brez besed povedati neko pomembno stvar: da je Božji otrok »tesarjev sin« (Mt 13,55). Da je torej njegovo delo napravilo Božjega sina. Da ga je njegovo pridno delo spravilo v mizarsko delavnico. Da ga zato lahko naše zvesto in požrtvovalno delo spravi v naše cerkve, v naše kuhinje, v naše pisarne in tovarne, ker je vse naše delo pravzaprav ustvarjanje Boga v našem svetu.  Ne glede na to, ali smo duhovnik ali tesar, kuharica ali smetar, naše delo »ustvarja« Boga.   In ko se tega zavedamo, potem moramo razumeti, kako nekaj pomembnega je delati – in kako nekaj pomembnega je delati pošteno, zavzeto, marljivo in z veseljem tisto, k čemur smo bili poklicani po svojih sposobnostih . Ker je to nič manj kot nekaj, kar temu svetu dolgujemo, namreč dobro opraviti svojo nalogo. » Če je človek poklican za pometača ulic, naj pomet

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.