Besede za srce

V vsakem od nas je nekaj diaboličnega, hudičevega, se vam ne zdi? Nekaj, pred čimer bi se duša zgrozila. A ni to tisto, kar bi nam posebej vzbujalo pozornost, ne, sicer tega ne bi nikdar storili, temveč tisto skrito, potuhnjeno v senco, nekaj, kar nas neopazno vleče v to, kar lahko zlahka opravičimo pred seboj kot nekaj za nas koristnega, pa četudi vemo, da ne gre za nekaj dobrega. »Če si Božji Sin, reci, naj ti kamni postanejo kruh.« (Mt 4,3) »Če si Božji Sin, se vrzi dol.« (Mt 4,6)  Skušnjave  To je tisto, čemur pravimo skušnjava .  V skušnjavi tvoja vest reče »ne«, tvoja nagnjenja pa pravijo »da«. In lakota , nepomembnost , nemoč in Jezusovim podobna stanja stiske so zanjo idealni pogoji. Gre torej za to, kaj boš naredil, ko lahko narediš, karkoli hočeš, ko imaš možnost, ko imaš moč in oblast, po drugi strani pa si sam v potrebi. Daj človeku moč in boš videl, kdo je v resnici. Skušnjave se zato vedno obesijo na naše moči, ko česa krvavo potrebujemo, da bi se v tem odl...

» In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil. « (Mt 6,6)  Postni čas nas vabi »na skrivno«. Ravno tam so namreč najpomembnejše stvari našega življenja, ne na odprtem, ne, kar se dogaja »pred ljudmi« (Mt 6,1), kar vidijo oči, je večkrat samo laž ali senca, saj je, kot pravi tudi Mali princ, »bistvo očem skrito.« Tam, »na skrivnem«, so vprašanja, ki postavijo stvari na pravo mesto, in mehanizmi, ki odprejo naše življenje za Božje darove, kot pravi Jezus: »Tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil.«  Na skrivnem so najprej ljudje , ki jih ne vidimo, ki jih ne opazimo več, ker se izmaknejo naši pozornosti, zaradi hitenja, zaradi nevpadljivosti, zato, ker smo postali neobčutljivi zanje in za njihove bolečine, pa tudi tisti, ki jih nočemo videti, pehamo jih »na skrivno«, da nam ne bi vzbujali slabe vesti, ker od nas zahtevajo preveč. Živeti post pomeni najprej spet videti bližnjega , ki ga je morda prekrila senca naše sebičnosti.  Na skritem je tudi Bog , s katerim smo ...

Veliko, pomembno spoznanje, ki naše življenje postavlja v povsem drugačno luč, danes prešinja evangelij. Jezus pravi: »Vi ste sol, vi ste luč,« in ne »Lahko ste luč, če želite.« Ne gre za izbiro, za dejstvo gre. »Vi ste sol, vi ste luč in ne morete biti nič drugega.« Luč pa je namenjena »vsem, ki so v hiši« (Mt 5,15), ne postavljamo je pod mernik, kjer bi svetila samo sami sebi. Luč je zato, da sveti, da torej pomaga drugim videti, ne pa da se naslaja nad svojo lučjo. Njen smisel je v tem. Če ne obstaja za druge, je tako, kakor da je ni.  To je torej dejstvo: na svetu smo za in zaradi drugih, ne zaradi sebe . Naše delovanje in naš smisel je v tem, da živimo za druge.  Individualizem  Svetu individualizma je to nekaj neznanega in nepojmljivega. Drugega razumemo kot lastno omejitev. Naš čas se je namreč zgradil na premisi pomembnosti posameznika, egocentričnosti, kjer naj bi človek zato, da bi se primerno ovrednotil, svoj jaz postavljal pred vse druge stvari. To seveda ni n...

Vedno me je bilo strah stanj, ki jih blagruje evangelij, stanj, ko si prepuščen drugemu na milost in nemilost. Ne zaupamo drugim. Smo pač videli toliko in toliko žalostnih primerov, v katerih smo se naučili, da je zaupati, da je prepustiti se komu slabo. Zato imamo radi nadzor, kontrolo nad svojim življenjem, da smo »samemu sebi gospodar«, pojmujemo kot edino pravo vrednost, ne samo svobodo, tudi nekakšno trdnost čutimo v tem, ko gre življenje po naših notah, ko se zanašamo samo na svojo moč.  Toda samo en sunek življenja naj zapihne in mi omahnemo kakor pokošeni, naše moči, na katere smo se zanašali, pa ugasnejo tako nanagloma, kakor da jih nikoli nismo nikoli imeli.  Življenje ni v naših rokah. A tega pravzaprav ne vemo, dokler ne izgubimo nadzora nad njim, dokler ne obstanemo pred življenjem nemočni, poraženi, premagani. Ali pa ubogi vsake vrste, žalostni, krotki, lačni kruha in pravičnosti, preganjani , zasramovani . In slejkoprej smo takšni vsi, ubogi, nepopolni ljudje. ...

» Spreobrníte se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo. « (Mt 4,17)  Božja beseda nam zbuja slabo vest. Slaba vest pa sili na spremembo. »Spreobrníte se.« Zato temu glasu ponavadi ne pustimo, da bi bil slišan, preglasimo ga raje z drugimi, veliko bolj motečimi elementi kot je nežni glas Božje besede, z zaposlenostjo, z užaljenostjo, s trmo, z zaverovanostjo v svoj lastni prav. Kajti »Spreobrnite se« je klic k temu, da bi pri sebi naredili nekaj težkega , nekaj, kar se nam sicer upira, česar se bojimo, pa natanko vemo, da bi bilo dobro narediti, ker bi nas to osvobodilo, nam dalo miru in zavesti, da smo nekaj naredili prav.  Veliko časa ljudje preživimo kot ujetniki teh zavor. Koliko ljudi se počuti utesnjene v svojih razmerah, zaradi svojih napačnih odločitev trpijo, pa so zakrčeni v trmi, v njej vztrajajo za vsako ceno, četudi jih to na znotraj uničuje, četudi zaradi tega ne morejo ne živeti ne umreti. In četudi vedo – ker to vemo vsi, samo priznamo si ne – da nič ne daj...

Čudeži #1 Ko je Jezus s svojimi učenci in s precejšnjo množico odhajal iz Jerihe, je slepi berač Bartimáj, Timájev sin, sedèl ob poti. In ko je slišal, da je to Jezus Nazarečan, je začel vpiti in govoriti: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« Mnogi so ga grajali, naj umolkne, on pa je še glasneje vpil: »Davidov sin, usmili se me!« Jezus je obstal in rekel: »Pokličite ga!« Poklicali so slepega in mu rekli: »Le pogum, vstani, kliče te!« Odvrgel je svoj plašč, skočil pokonci in pohitel k Jezusu. Jezus ga je vprašal: »Kaj hočeš, da ti storim?« Slepi mu je dejal: »Rabuní, da bi spregledal!« Jezus mu je rekel: »Pojdi, tvoja vera te je rešila!« Takoj je spregledal in šel po poti za njim. (Mr 10,46-52)  Najprej je šok, ko padeš v temo. Ne znajdeš se. Vse je drugače, kot je bilo prej, vse tako, kakor da bi ti kdo vzel svet, ki je bil nekoč ves tvoj, ki si ga poznal, ki ti je bil ljub in domač, ki te je kljub preizkušnjam neprenehoma polnil z lepim in dobrim, zaradi katerega si sploh še žive...

Janez ga ni poznal, vsaj ne kot Mesija, kot odrešenika, če je že bil njegov bratranec. Da je lahko izjavil: »Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta,« in »Zato sem prišel in krščujem z vodo, da se on razodéne Izraelu« (Jn 1,29.31), je moral zato prebresti marsikatero oviro, ki nam jo sicer postavlja zunanjost. Je moral prodreti pod površje banalnega in lažnivega, ciničnega, manipulativnega, ki tako hitro razrase v našem svetu. Je moral na svet pogledati z Božjimi očmi, samo tako se namreč opazi odrešenje, zrno izmed mnogih plev. »Gospod ne vidi, kakor vidi človek. Človek namreč vidi, kar je pred očmi, Gospod pa vidi v srce.« (1 Sam 16,7)  Instant rešitve  Ni ga lahko spoznati. Janezova ugotovitev se je morala izklesati v dolgih urah premišljevanja in tehtanja, v razločevanju dobrega in zlega, predvsem pa v potrpežljivem čakanju. Za vse to pa danes nimamo časa , preprosto smo prezaposleni. Iz službe pridemo utrujeni in takrat nimamo energije za razmišljanje. In nam tako pr...