Besede za srce

» Dovolite, da vas ubogi in ljudje pojedo … Dovolite ljudem, da »grizejo« vaš nasmeh, vaš čas. Naučite se na pamet: ljudem morate dovoliti, da vas pojedo. « (bl. Mati Terezija) Kaj storite, kadar pride kdo k vam domov? Ga sprejmete in odpravite na vratih ali ga povabite naprej, četudi samo za kratko? In če stopi naprej v vaš dom, mar začnete pred njim pospravljati in se trudite, da bi vaš dom zgledal kolikor toliko v redu? Saj veste: če to počnemo, se gost počuti, kakor da nam je v breme. Ko hitimo pospravljati, se mu že zdi, da je v nas povzročil pravi vihar, nekakšno negativno presenečenje. Začne se počutiti odveč. Ker ga nočemo sprejeti v dom, kakršen je, temveč v dom, kakršen naj bi bil. Pa ni prišel, ker bi hotel stopiti v nek popoln dom, ampak v našega, domačega, prav takega, kakršen je. Ker ni prišel po čaj in piškote, niti po urejenost. Prišel je po prostor in čas. Prišel je, da bi imel dom, da bi imel nekoga. Teh obiskov je ničkoliko. Še več tistih bežnih in kratkih,...

… cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je Božjega … (Mt 22,21) Vesel sem, da je Jezus tako preprost. Evangelij ni napisan z nerazumljivimi besedami, načečkan je na pisalno mizo in kuhinjski pult in na avtomobilsko armaturo. Jezus je v evangeliju najprej človeški. Zato je pristen. Ena od teh pristnosti je njegovo vztrajanje, da kristjan ni kristjan samo do svojih, ampak do vseh ljudi, ne glede na to, kakšni so ti v odnosu do njega. To je človeško. In na tem se lahko zgradi tisto, kar bo presegalo ta svet. Kristjani, ljudje evangelija, so najprej ljudje. Šele kot ljudje bodo sposobni presegati svet, bodo sposobni ljubezni. Zato Jezus začne z osnovo vsakega odnosa. In ta osnova je poštenost. Najprej je treba biti pošten, potem pride vse drugo. Vemo, kaj je pošteno. Pošteno je povedati po resnici. A ni samo to. Pošteno pomeni živeti resnico. Pošteno je plačati za nekaj toliko, kolikor stane, pa čeprav nam je kdo pozabil računati. Pošteno je plačati davek, ker nas država oskrbuje...

Tisti, ki išče Boga, vedno najde veselje, medtem ko tisti, ki išče veselje, ne najde vedno Boga. (Ervin Mozetič) Življenje ni svatba. Življenje je trud in boj in delo in tudi bolečina. Toda da bi živeli, moramo mi spreminjati življenje, ne pa se mu pustiti, da nas ono spreminja. Zato smo sredi tega težkega življenja povabljeni na svatbo. Na praznovanje. Povabljeni smo v veselje . Odgovoriti na to vabilo pravzaprav sploh ni enostavno. No, v dobrih časih že, toda v tistih malo bolj zahtevnih – in vsaj povprečno zahtevnih je večina naših dni – je to resnično težko. Človek od težkih časov postane utrujen in naveličan, tako zelo, da bi se najraje pustil, da ga pač tok življenja nese, kamor ga hoče. In če se zgodi, da začnem živeti kot nekdo, ki godrnja, nekdo, ki se mu nič ne da, ki nima volje, ki jamra in se jezi, potem pomeni, da je moje življenje prevzelo oblast nad mano in da počasi, a vztrajno polzim proti smrti. Kjer ni veselja, ni življenja. Seveda ne želim reči, da nim...

Obstajata dve nevarni besedi, ki jih že od mladih nog podajamo na pleča generaciji za generacijo. Dve težki besedi. Namreč tisti dve, s katerima ocenjujemo vrednost človeka. Tako rečemo, da je » priden « nekdo, ki ustreza našim normam in pogledom in » lump « tisti, ki ni tak, kot si ga želimo. Da je torej – če malo pretiravam – »priden« tisti, ki nam prinaša neko korist in »lump« tisti, ki nam dela škodo. Saj ne, da bi imeli slabe namene. Toda nekomu reči, da je lump ali da je grd , ko naredi neko slabo stvar, pomeni, da je to, kar naredi , tisto, kar mu daje vrednost – in ne, da je dragocen že sam po sebi. Tako se lahko že kot otroci hitro naučimo, da smo nekomu dragoceni le, kadar prinašamo korist in je z nami lepo. V življenju pa vedno pa pridejo težka obdobja, ko bi moral nekdo z nami potrpeti, vztrajati, nam odpustiti, da bi lahko živeli. In to je nemogoče, če nismo za nekoga vredni brez koristi in dosežkov. Slabe ljudi, ki so pobili Gospodarjeve poslance v vinogradu, bi Jez...

Koga ljubiš najbolj, skrivnostni človek, povej? Očeta, mater, sestro, brata? Nimam očeta in matere, ne sestre, ne brata. Prijatelje? Izustil si besedo, ki mi je njen pomen ostal do danes neznan. Domovino? Ne vem, na kateri strani leži. Lepoto? Rad bi jo ljubil, ko bi bila božanska in nesmrtna. Zlato? Sovražim ga, kakor ti Boga sovražiš. Ej, kaj pa torej ljubiš, čudni tujec? Ljubim oblake ... oblake, ki romajo ... tam doli ... tam doli ... čudovite oblake.

Ne, to ni samo še ena solzava najstniška knjiga. Čeprav so pridevki, ki jih kdaj dajejo knjigam - seveda da bi jih lažje prodali - precej pompozni in (ponavadi) neresnični, to za to knjigo ne drži. Napisali so, da je to knjiga za najstnike, ki jo berejo tudi njihovi starši. In res je tako. To je knjiga, ki ji je uspelo združiti oboje: najstniško vihravost, razigranost in upornost ter modrost, iskanje in razmišljanje o življenju. In kaj vse to je. Za kaj pravzaprav gre? Hazel Grace je videti kot navadna najstnica. A ni. Bolna je. Neozdravljivo bolna. Že od trinajstega leta ima raka na pljučih. Tako da je zelo odrasla najstnica. Mogoče celo preveč odrasla, kar se kaže v njenih razmišljanjih in pogledih na svet. Razumljivo je tudi precej zagrenjena. Tudi prijateljev ima bolj malo. Nato nekega dne na podporni skupini sreča zanimivega, optimističnega in zabavnega ter morda nekoliko preveč samozavestnega Augustusa. Augustus ima tudi raka, ki pa je ozdravljiv. Takoj si postaneta ...

Težko je s temi nedeljskimi pridigami, veste. Besede so težka stvar. Vsaka naša beseda ima namreč v sebi pot, in sicer zahtevno pot. Iti mora v vinograd. Zrasti mora. Nekaj ustvariti, obroditi mora svoj sad. Sicer nam je v breme, namesto v blagoslov. Če torej rečemo nekomu, naj nekaj stori, mora to pomeniti, da smo se mu hkrati ponudili za pomočnika. Če komu kaj očitamo, moramo hkrati tudi sebi spraševati vest. In če rečemo nekomu, da se mora poboljšati, mora biti v tem želja, da se v istem poboljšamo tudi sami. In če rečemo nekomu nekaj težkega, obljubimo, da bomo to nosili skupaj z njim. In tako naprej. Če recimo nekoga hvalimo, se moramo skupaj z njim veseliti, in če nekoga grajamo, se skupaj z njim zamisliti. Ko govorim vam, moram vedno govoriti, kakor da govorim v ogledalo . Samo tako so moje besede pristne, prave in polne življenja. Kadar sva v njih jaz in ti, oba. Ne samo jaz in ne samo ti, temveč oba skupaj. Kadar v njih nikoli nihče ne ostane sam. Kadar besede ustvarijo...