Besede za srce

» V srčiki noči, ko se zdi tema zmagovita, se naznanja njen poraz. « (K. Gržan)  Vedno znova nas mora pretresti dejstvo, da se velika noč začne v grobu. Se pravi v temi, v nesmislu, na dnu človeškega bitja. Tam, kjer bi bilo povsem naravno obupati. In ravno tam, kjer nikoli nismo hoteli biti, ravno tam se pojavi nekaj, kar temu kljubuje . Nekdo. Znamenja nekega življenja: lepo pospravljen prtič, počasi odviti povoji. Sijoča oblačila v temi grobnice, svit jutra na vratih noči. Tek med mrliči.  To je zgodba velike noči: Peter, ki »je odšel domov in se čudil temu, kar se je zgodilo.« (Lk 24,12) Prav Peter, ki je na svoje oči videl, kako nekaj usodno slabega je naredil. In ravno to se je spremenilo. Oziroma ne, je od vedno bilo nekaj drugega kot to, kar se je videlo.  Zato je velika noč zelo pomembna zgodba za situacijo našega časa in sveta, v kateri se prestrašeni počutimo kakor v ulici brez izhoda. Zgodba, ki jo obnavljamo vsako leto, ne zato, da bi govorili o preteklosti, ...

» Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge. « (Jn 13,14)  Tako vidi evangelist Janez evharistijo, kot umivanje nog . Ne kot ostali evangelisti, ki so bili zelo neposredni, ki so jo naslikali kot lomljenje kruha, kot delitev vina, Janez vidi evharistijo kot neko ponižujoče dejanje , ki pa je bilo morda ravno zato hkrati tudi Jezusov najpristnejši izraz »ljubezni do konca« do svojih učencev. Kajti narediti nekaj, kar od tebe zahteva velik napor, je mogoče narediti samo z veliko ljubezni. In nič drugače. Posebno, če se zavedaš, komu umivaš noge, če jih umivaš nekomu, ki tega resnično ni vreden , ker ima vse pogoje za to, da bi si bolj zaslužil očitanje, obsodbo, grajanje, kot pa umivanje nog. »Ne boš mi nog umival, nikoli ne!« (Jn 13,8)  Točno takšni so bili Jezusovi učenci okoli mize zadnje večerje, obsojanja, graje vredni slabiči, izdajalci, zatajevalci, strahopetci, preračunljivci, egoisti, »Poglejte jih, v cerkev hodijo,...

» Učitelj, tole ženo smo zasačili v prešuštvovanju. Mojzes nam je v postavi ukazal take kamnati. Kaj pa ti praviš? « (Jn 8,4-5)  »Kaj pa ti praviš?« ga vprašajo pismouki in farizeji. On pa ne reče, kaj je treba storiti. Ne ukaže. Ne zapove, to in to morate storiti. Najprej zato ne, ker je bil njihov namen napačen, niso ga vpraševali za mnenje, za to, da bi lahko dokazali, da govori proti postavi, so mu postavili to vprašanje: »To so govorili, ker so ga preizkušali, da bi ga lahko tožili.« (Jn 8,6) On pa je kljub temu hotel postaviti najvišji zakon v življenje teh ljudi. To, kar so vsi njegovi spraševalci, obtoževalci neke grešnice – in namesto nje bi lahko tam stal kateri koli od njih – že vedeli. Vedeli so, kaj je treba narediti, vedeli so, kaj je prav in kaj je narobe, saj so imeli vsi v sebi že zapisano postavo življenja, moralni zakon v njihovi vesti, ki jim je govoril, kaj je v dani situaciji treba narediti.  Zakaj ga ti možje niso hoteli poslušati? Ker so bili v zadregi...

Slavna »prilika o izgubljenem sinu« je pravzaprav samo uvod v zadnji stavek, morda najpomembnejši v celotni priliki, ki ga oče izreče svojemu godrnjavemu starejšemu sinu: »Vzradostiti in poveseliti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden.« (Lk 15,31-32) Ker se tako namreč vzpostavi kontrast med starejšim sinom, ki je v priliki tip človeka, ki meni, da je odpuščanje nekaj, kar mora nekdo s kaznijo odslužiti za svoje grehe, ter očetom, ki pa je v priliki človek, ki razume, da je odpuščanje za življenje katere koli osebe nekaj nujno potrebnega.  Tako pravi oče, da se je bilo vrnitve mlajšega sina treba veseliti. Gre za nekaj potrebnega , torej, za neizogibno stvar, ne zgolj za možnost, kako naj se obnašamo do nekoga, ki nam je nekaj dolžan. »Kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom«. Kar nam je morda malce tuje, če ne razumemo razloga , zakaj je oče z obleko, prstanom in pitanim teletom na prvi pogled (starejšega sina) tako ...

» Resnično ljubi le, kdor ne odneha. « (C. Zlobec)  Ta napis krasi desko za rezanje, ki sta mi jo za spomin ob svoji poroki podarila prijatelja. Morda sta jo bolj kot za nas naredila zase, saj ta lep, globok napis v resnici povzema, za kaj gre pri zakonskem življenju, za vztrajnost, se pravi, za potrpežljivost, za nešteto majhnih, skorajda nevidnih korakov približevanja, ki jih človek napravi, ko bi raje obsedel in se ne bi premaknil. Za to gre pri ljubezni.  V priliki o nerodovitni smokvi je tak denimo vinogradnik , ki prigovarja gospodarju, ki hodi nabirat smokve in jih ne najde. Velika stvar je biti tako zelo potrpežljiv, kot je Bog z nami, da torej verjameš v spremembo nekoga, tudi če je še ni, velika stvar, da »ne odnehaš«. Morda celo, da dopustiš, da je ta sprememba nekaj drugega , kot pričakuješ sam.  In natančno to je tisto, kar od nas pričakuje tudi Bog.  Osrednja beseda evangelija današnje nedelje je spreobrnjenje . To je podčrtano kot nekaj nujnega: »Če se...

Ne razumemo vedno prav dobro postnega časa. Res je, da je to pot na goro, kakor ga predstavi današnji evangelij, vendar to lahko razumemo tudi napačno. Večkrat se nam namreč zdi, da je to pot odrekanja, truda, samopremagovanja, se pravi pot spreminjanja v to, kar smo si zadali , da bomo postali, pot v to, kar si želimo. »Učenik, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore …« (Lk 9,33)  Vendar je življenje, kakor pot na goro, pretežko. Vsak, ki je že kdaj bil na gori, pa je zelo dobro izkusil, da tam ni vse tako, kakor si si zamislil, da je tam marsikdaj tako, da moraš prečrtati svoje plane in jih korenito spremeniti. Da se na gori nimaš kaj delati pameten. Da jo je treba spoštovati, da jo je treba poslušati in razumeti njene namige. »Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslúšajte!« (Lk 9,35)  On je tisti, ki kaže oprimke in kleše pot, ne človek, zato ne gre vedno tako, kot smo si želeli sami, včasih bi radi več, včasih manj, kot zmoremo, pa je treba požreti ponos in ubogati ...

V postu svoje življenje spet postavljamo v red. Ta se namreč mnogokrat skazi, tako veliko je namreč tistega, kar nas raztresa, mnogo stvari nas na življenjski poti zmede in premoti in izgublja. Tako da pozabimo na svoje vrednote in jih zamenjamo za svoje želje . Razumemo? Da torej zamenjamo nekaj, kar nam je svetega in pomembnega in kar utemeljuje naše življenje, nekaj, kar ga dviga nad povprečnost, s tistim, kar se nam kaže kot hitra in poceni rešitev nastalega problema.  Jezusa Duh spravi v puščavo. Na nek način mu tako ustvari problem, ki se mu lahko tudi sicer pripeti v življenju. V 40 dneh samote in pomanjkanja tisto, kar mu je pomembno, sooči s tem, kar si v stiski zaželi . Kajti točno tako se zgodi v časih stiske in problemov, v njih se velikokrat zmedemo, da začnemo misliti, da je, ko si česa zaželimo, to nekaj, kar resnično potrebujemo. Takrat se naše želje zazdijo pomembnejše od naših vrednot. In tako se je zgodilo tudi Jezusu. Želja po kruhu se je rodila iz njegove lakot...

» Glejte, zdaj je čas milosti, glejte, zdaj je dan rešitve! « (2 Kor 6,2) Prav današnji dan, tako nepriljubljen dan, dan »zapovedane lakote«, dan, ki je tako strašansko drugačen od ostalih prav zato, da se vsaj enkrat toliko zaustavim v svojem avtomatizmu, dan, ko pomislim, ali lahko naredim kaj, kar delam »vsak dan«. Dan, ko zaradi te globoke pozornosti pomislim, zakaj nekaj počnem.  Zato je danes »čas milosti«. Zato je danes »dan rešitve«. Ker večino težkih in hudih stvari naredimo avtomatsko, ne da bi se zavedali, da gre za kaj slabega, ker so to pač stvari, ki se z naše perspektive zdijo čisto v redu, pa čeprav lahko koga ranijo. Danes pa se ob vsaki stvari ustavimo. Ne delamo avtomatsko. Pomislimo, ali kaj smemo delati, pomislimo, ali je prav , da počnemo, kar počnemo. Pomislimo, ali bi bilo bolje kaj narediti drugače. Zato je to tako milosten čas. Pomaga nam ozavestiti, kje smo. In predvsem, kje bi morali biti.  Tako znotraj življenja, ki se nam zdi »čisto v redu«, zasli...

Vsako sveto mašo pričnemo na enak način, s ponižnim priznanjem, da smo grešniki. Z resnico torej, z nedvoumno resničnostjo, ki stvari pravilno definira, ki postavi stvari na pravo mesto, ki poimenuje stvari s pravim imenom: Boga kot Boga, človeka kot človeka, dobro kot dobro in zlo kot zlo. »Učenec ni nad učiteljem.« (Lk 6,40) Zelo velika, pomembna reč je to. Stvari, kakršne so, je namreč potrebno vedno znova in ponovno definirati, da ne bi pozabili ali da ne bi podvomili v resnico, v pravilni ustroj stvari.  Matematiki bi rekli, da je treba postaviti aksiom. In naš aksiom, torej nekaj, o čemer ne smemo in ne moremo debatirati, nekaj, v kar ne smemo podvomiti, je ta naša začetna pozicija pri maši. Torej, da smo grešniki. Nič ponižujočega ni v tem, samo o resnici govorimo, da se zavedamo, da torej ne moremo vsega, da nismo popolni in da nam tega pravzaprav sploh ni treba. Da smo lahko grešniki, ker smo pač ljudje, da je to za nas nekaj normalnega. Ker je biti to, kar nismo, za nas n...

Človeka v tem našem precej našpičenem času večkrat zagrabi nekakšna sveta jeza, da bi se ob vsem, kar gre narobe, šel revanšista . Se pravi, da bi bil takšen, kot so vsi ostali . Da bi se torej tako kot vsi vključil v tekmo moči , v kateri drug drugemu kažemo mišice, misleč, da s tem pridobivamo na svoji veljavi. Če povem drugače, da bi torej napadal, ko je napaden, da bi sramotil, ko ga zasramujejo, da bi hvalil tiste, ki ga hvalijo, da bi grajal tiste, ki ga grajajo, skratka, da bi vračal hudo s hudim in dobro z dobrim. Preprosto zato, ker se zdi, da je nekdo, ki ne vstopi v to tekmo, vedno na slabšem, obravnava se ga kot ničvrednega poraženca, ki nikomur ne pomeni nič.  Toda: »Če ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno priznanje vam gre?« (Lk 6,32)  Sadovi te lahkotne logike so med nami že precej očitni. Ni namreč težko opaziti, kako zelo se v našem času stopnjuje strašljiva napetost , ne samo na odru dnevne mednarodne in domače politike, temveč že kar vsepovsod, kamor stopim...

» Nikoli niste tako dobri, kot vsi govorijo, ko zmagate, in nikoli niste tako slabi, kot pravijo, ko izgubite. « (Lou Holtz)  Porazi. Kako težko jih je doživeti, kako težko je živeti z njimi. S kakšno težavo je moral Simon kot izkušen ribič, ki se mu je vse ponesrečilo prav pri ribah, njegovi najmočnejši točki, izreči: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli.« (Lk 5,5)  Posebno hudo je ta stavek slišati v družbi, v kateri človeka pogosto definiramo glede na njegov uspeh . Povejmo drugače: da si nekaj vreden in te vsi častijo, dokler ti uspeva. Ko si poražen, pa četudi narediš eno samo napako, pa se nate zlije vsa gnojnica tega sveta. Ničkoliko primerov vsega tega smo že doživeli. In to se nam vtisne globoko v podzavest. Posebno Slovenci smo znani po tem mišljenju, zato je pri nas recimo toliko samomorov , ko enkrat poraz povezuješ z lastno vrednostjo, potem je pretežko živeti. In zato je pri nas toliko revanšizma , kajti ko enkrat prideš do moči, boš vsem dokazal, ...

» Starši so prinesli Jezusa v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda, kakor je pisano v Gospodovi postavi: ›Vsak moški prvorojenec bodi posvečen Gospodu‹, in da bi dali v daritev ›dve grlici ali dva golobčka‹, kakor je rečeno v Gospodovi postavi. « (Lk 2,22-24) Darovanje otrok je bilo v starodavnih časih nekaj zelo običajnega. Da bi si zagotovili dobro letino, da bi se odkrižali slabega vremena, da se ne bi zamerili bogovom ali pa samo zaradi praznika, so antična ljudstva žrtvovala svoje otroke. Arheologi ugibajo, da naj bi recimo Azteki žrtvovali vsakega petega otroka. Nato je nastopil Abraham. Ta je tudi menil, da mora svojega edinca Izaka žrtvovati kakor vsi okoliški narodi. Potem pa je prišel Božji načrt. Judovski Bog je to kot nekaj nehumanega prepovedal, v zameno pa naj bi ljudje žrtvovali živali (1 Mz 22), ki naj bi umrle namesto otrok. S tem je hotel pokazati, kako nekaj dragocenega je človeško, posebej otrokovo življenje.  Bogovi sedanjosti  Bogovi današnjega časa...

Vsako jutro se pred vsemi ostalimi opravili z vikarjem dobiva pri molitvi brevirja in duhovnem branju, tako da počasi, poglavje za poglavjem, poleg molitve naglas prebereva še kako dobro knjigo. Že iz najzgodnejših let mojega poklica mi je bilo dano razumeti, da je to izredno pomembna, menda temeljna stvar za duhovništvo, čeprav jo imamo ljudje za nekaj, kar se zlahka izpusti oz. preloži. Tudi sam imam kdaj, ko sem sam doma, takšno skušnjavo. Kajti ničkoliko stvari je zjutraj bolj nujnih, h katerim se bolj mudi, bi kdo rekel, tisti čas v župnišču namreč tudi velikokrat zvoni telefon. Pa ga takrat pustiva zvoniti, ker je ta čas pomemben, ključen, preden začneva s svojim delom. Ta čas namreč v naju ustvari nekaj odločilnega.  Dostojanstvo  Ta čas naju mazili , se pravi posveti in pošlje delat, kar je treba narediti. Tako kot je Jezusa, ki se je tudi v soboto po svoji navadi mudil v shodnici in tam bral Sveto pismo: »Danes se je to Pismo izpolnilo tako, kakor ste slišali,« (Lk 4...

Če ste opazili, Jezus v Kani Galilejski sploh ni stopil pred vrče. Ni se jih dotaknil. Niti ni točil vode, ni nesel čaše starešini, ničesar ni naredil. Med Jezusom in tistimi šestimi vrči je bilo nekaj strežnikov in Jezusova mati, brez katerih, če smo malce predrzni, do tega prvega čudeža, lahko bi rekli tega velikonočnega uvoda – kajti ta odlomek se začne z omembo tretjega dne – sploh ne bi prišlo. Za ta čudež je zaslužnih nekaj odgovornih ljudi, ki jim je bilo za stvari mar .  Posredovanje ali anonimnost  »Jezusova mati je bila tam.« (Jn 2,1) »Bila je tam«, povejmo drugače, ni zbežala, ko bi lahko, ni samo pogledala stran, ko je opazila, da »je vino pošlo« (Jn 2,3). Kot je to verjetno opazilo še nekaj drugih ljudi, ki pa niso odreagirali, obrnili so se proč in se zabavali naprej. »Ni jih bilo tam.« Ker to pač ni bila njihova stvar . In tako je mnogokrat in v mnogih stvareh našega vsakdana. Ko bi lahko oz. ko bi morali nekaj storiti, tega ne naredimo. Samo potuhnemo se in se...

V pripovedi o krstu, ki ga je Janez Krstnik podelil Jezusu v reki Jordan, ima pomembno vlogo ljudstvo, torej mi, ki nismo Jezus, ki nismo Božji Sin, ki smo nepopolni ljudje. In ne, to ni samo ozadje te pomembne zgodbe, ampak njen bistveni del, ljudstvo grešnih in nepopolnih. Preden se je namreč Jezus potopil v vodo, se je »potopil« v množico, se ji pridružil, postal njen član. In ravno sredi te množice se je nad Jezusom odprlo nebo, da je slišal glas iz neba : »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.« (Lk 3,22)  Sprejemanje, ne všečnost  Izraz sprejemanja. Oče je sprejel Jezusa kot enega izmed množice nepopolnih, neuspešnih, saj je Jezus je sprejel to isto množico kot svoj dom, kot prostor svojega prebivanja. In množica je sprejela Jezusa, ni ga izločila, ravno tako kot vsi ostali je bil krščen. Tako je Oče z njim sprejel tudi vso množico, vsakega od nas. Razumemo to veliko stvar? V tem medsebojnem sprejemanju se je odprlo nebo , kar se zgodi vsakič, ko smo sposobni s...

Govorili bomo o besedi. To se je zdelo evangelistu Janezu izredno pomembna tema, tako zelo, da jo je postavil na začetek svojega evangelija. Beseda , torej. Ker je namreč beseda, če rečemo še drugače, komunikacija , nekaj bistvenega za naša življenja, nekaj, kar ustvarja vse: »Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo.« (Jn 1,3)  In na začetek jo postavi predvsem zato, ker se mu zdi bistveno, da odkrijemo, kakšna je Božja beseda. »V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi.« (Jn 1,4) Uganili ste, seveda zato, ker bi želel povedati to, s čimer se ukvarjamo zadnje dni, torej kako danes spraviti Boga na svet . To se počne tudi z besedo. Se pravi s človeško besedo, ki je podobna Božji. »Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je zaradi pričevanja, da bi namreč pričeval o luči.« (Jn 1,6-7) Kajti tudi naše besede ustvarjajo, delajo, oblikujejo, tako kot Božje. Je pa res, da ne ustvarjajo samo dobrega, lahko prinašajo tudi zlo,...

Vzemimo danes zares Gospodov poziv iz prvega berila: blagoslavljajte Izraelove sinove! »Recíte jim: Gospod naj te blagosloví in te váruje. Gospod naj da sijati svoje obličje nad tabo in naj ti bo milostljiv. Gospod naj dvigne svoje obličje nadte in ti podelí mir.« (4 Mz 6,24-26)  Naj bo to preambula letošnjega leta: v njem želimo čimveč blagoslavljati. Vse in vsakogar in vsakič, ko je to mogoče. S tem se začne naše krščansko poslanstvo, odkar smo kristjani in po krstu duhovniki, smo dolžni blagoslavljati naš svet .  Zato želimo letos vsak dan pokrižati svoje otroke, ženo, moža. Blagosloviti želimo soseda, ki se z nami prepira zaradi meja in parcel. Blagosloviti voznika, ki nam je ukradel zadnje parkirno mesto. Blagosloviti politike, ki nam uničujejo državo. Blagosloviti pokojne. Blagosloviti našo težko zgodovino. Blagosloviti našo negotovo prihodnost. Blagosloviti in ne prekleti! Reči vsemu in vsakomur: »Gospod naj te blagoslovi in te varuje!« Gospod naj te vzame v svoje nar...