Preskoči na glavno vsebino

»Dosti«, »malo« in »vse«


Večina od nas hvalabogu ne razume prav dobro stanja uboge ženice, ki je za nabirko v templju prispevala dva ničvredna bakrena kovančka, ne vemo namreč, kako je živeti, ko imaš v žepu samo »dva nôvčiča, to je en kvadrant.« (Mr 12,42) Na srečo živimo v privilegiranem delu sveta, ki ima vsega dovolj, ali bolje povedano, ima vsega dosti. Vendar pa s tem človek pade v neko povsem drugo težavo. 

Začarani krog obilja 

Kajti v svetu, ki »dosti« ponuja, razumemo, da smo nekaj vredni, če izbiramo in če živimo »dosti«. Dosti lepega in dosti dobrega, predvsem pa »dosti« vsega. Poln hladilnik, polna denarnica in poln urnik, te stvari so povezane. Kdor pa ima »dosti«, temu ostane zelo malo prostora za vse ostalo. In tega »ostalega« je veliko. Recimo nekdo, ki bi potreboval nekaj od tega »dosti«. Ker je pač tako, da imamo pač vsi enako veliko naročje in da vanj lahko stlačimo samo toliko, kolikor lahko nesemo. In če imamo »dosti«, je vedno težko dati, tudi če daješ veliko, kakor tisti bogati, ki so v zakladnico »veliko vrgli« (Mr 12,41). Ker veš, da boš zaradi tega imel »manj«, na izgubi boš. Še težje pa je dati, če je treba v kakšnem primeru dati »vse«. In do takih primerov seveda pride velikokrat v življenju, vedno, kadar gre za pomembne stvari, ko gre za čas ali za pozornost ali za ljubezen, denimo, ko se je treba čemu odpovedati, se od česa posloviti, ko je treba kaj dragocenega žrtvovati, v teh primerih je vedno treba dati vse, samo malo ne zadostuje. 

Težava je torej v tem, da ima tisti človek, ki mu je prva izbira življenja »dosti«, nazadnje zelo »malo«. Predvsem zato, ker ima pri svojih odločitvah zvezane roke, ne more namreč izbrati tega, kar je v njegovem življenju pomembnejše. Ker ne more tvegati, da bi »dosti« izgubil. Težava, ki jo dandanes prinaša ta izbira, pa seveda ne kaže samo v neenakomerni razdelitvi bogastva, ne, veliko bolj v nervoznih starših, ki le še z veliko potrpežljivosti vztrajajo v svojih družinah, v osamljenih starostnikih v domovih za ostarele, v hiperaktivnih otrocih, ki ne zmorejo koncentracije za več kot osem sekund. 

Izbrati dosti prostora 

Jezusova odločitev zato precej vznemirja. On izbere zgled uboge vdove. Ta ima sicer »malo« in zato tudi »malo« da, od nje ni velikega rezultata. Vendar pa tu ne gre za količino. Dva uboga novčiča sta namreč »vse« (Mr 12,44), kar je dala ta ženica, četudi je to res »malo«, in to je tisto, kar šteje. Dati »vse« je namreč človekova odločitev, da ima v življenju nekaj večjo vrednost kot tisto, kar smo imeli. In ker s težavo dajemo, če imamo »dosti«, in lažje, če imamo »malo«, je modro v življenju izbirati »malo«, da bi bilo v nas »dosti« prostora za pomembnejše stvari. 

In tako je lahko »malo« veliko več kot »dosti«. Kadar vemo, kdaj je česa »dovolj«.

(misel ob 32. navadni nedelji, leto B)

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m