Besede za srce

Tri skušnjave, vedno iste, večno stare kakor človekovo srce. V svoji človeškosti se z njimi sooči tudi Jezus. Gre za njegovo življenjsko izbiro, ne le za stvar trenutka, za smer njegove poti, za bistvene točke njegovega življenja, ki naj bi pomagale k odločitvi tudi vsakemu njegovemu učencu. Gre za odločitev proti zlu in za Boga. Matej te Jezusove odločitve zapiše kot upor skušnjavam , ki je upor zlu v sebi , na začetku nerazpoznavnemu in nenevarnemu, da bi ga njegovi učenci znali razpoznavati in se ob življenjskih vprašanjih prav odločati. Gre namreč za stvari, ki od samega začetka, preko njegovih izbir, določajo človekovo pot. Sebičnost Prva skušnjava, prva globoka človekova želja je kruh iz kamnov ali »reši samega sebe«. Prva stvar, na katero se obesi zlo, je vedno naš prastrah po izgubi življenja, ki nam je seveda dan, da bi svoje življenje varovali kot nekaj svetega, ne pa zato, da bi ga zadržali zase. Zlo nas najprej navdušuje za sebičnost , in sicer tako, da nam ljubezen,...

Danes smo pred pepelom, ki nas spominja na našo minljivost. »Pomni, človek, da si prah in da se v prah povrneš.« Ne zato, da bi nas zamoril z mislijo na gotovo in neizbežno dejstvo smrti, ampak da bi izzval posledico, ki jo ta misel ustvari. Človek si namreč ob zavedanju minljivosti samodejno začne bolj prizadevati in v ospredje postavljati za življenje bistvene stvari in opuščati tisto, kar je manj pomembno. Drugače rečeno, se začne osvobajati. Odloži maske, zunanjosti, všečnosti in tako počasi prihaja do resnice o sebi. Za pot do spoznanja lastne resničnosti Jezus predlaga tri orodja, tri pravila, ki nas vodijo skozi post do velike noči, do bolj polnega, bolj pravega življenja. Prvi pripomoček je miloščina . Ta pri meni razkrinka, kaj je v mojem življenju večja vrednota, človek ali premoženje, dobiček ali odnos. Hkrati miloščina pomaga, da se osvobajam teže premoženja, ker sem samo tako sposoben ljubezni, ki je v dajanju. Postni čas naj nas zato nauči dajati – in sicer dajati ...

»Oko za oko in zob za zob« (Mt 5,38) ter »Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika« (Mt 5,43) je logika sveta, v katerem živimo. Še danes, še vedno, pa čeprav sta od teh besed minili že vsaj dve tisočletji. Ne morem si kaj, da ne bi sklepal, da je to nekaj odpornega na čas, da je to torej za človeka nekaj naravnega. In da je zato slišati iz Jezusovih ust naročilo: »Ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo,« logično nekaj, kar se nam upira do samega mozga. Seveda, če pa to ni nekaj naravnega. Vendar Jezus poleg naročila doda še pomemben razlog zanj, ki te besede postavi v povsem drugačno luč in močno zamaje naše prepričanje: »Ljubite jih zato, ker tudi vas ljubi vaš Oče, ne glede na to, ali ste dobri ali hudobni.« (prim. Mt 5,45) Sovraštvo je nenaravno Ta nenaravna logika nam torej vendarle ni tako tuja. Nekaj naravnega je, da starši ljubijo svoje otroke, ne glede na to, ali so dobri ali hudobni. In čutiti, da nas starši ljubijo, ne da bi si to m...

Morda se to dogaja tudi vam. Ko mi srce očita, da sem nekoga hudo prizadel, se – da bi se izognil gnilemu občutku v sebi – velikokrat potolažim, rekoč: »Saj nisem nikogar ubil. Če pogledaš, sem še vedno veliko boljši človek od drugih.« Res je, nikogar nisem ubil. Toda ali ne kdaj beseda bolj boli od pesti in očrnjen ugled bolj kot samica? Ali niso še huje mrtvi ljudje, ki jih ljudje zaradi klevet zavržejo? Ali pa ko mi pogled zdrsne na nesramno globoki dekolte mimoidoče ali bahavo goloto mladenk na spletu. Tudi tedaj imam na zalogi veliko opravičil, bolj ali manj gredo vsa v napevu: »Saj sem obljubil samo celibat, neporočenost. To pa še ne pomeni, da ne smem pogledati tudi kakšne lepe punce, kajne? Saj ni prepovedano.« Res je, ni prepovedano. Kot tudi žalost, zlomljena srca, občutki krivde in razdrte družine niso prepovedani. Ko gledaš kako drugo dekle in si je potihem želiš, imaš res še vedno rad svojo ženo? Mar nista na nek način že – ločena? Ali pa ko gre za vrednote in r...

Kakšen profil vernika si želimo in ustvarjamo? Prejšnji teden so me pri verouku šokirali birmanci. Načeli smo eno od kočljivejših vprašanj sodobnosti, o splavu smo se pogovarjali. Pa se mi je zazdelo, da je ta problematika kočljiva pravzaprav samo z moje strani, saj je bilo videti, da jih tema, v nasprotju z mojimi pričakovanji, ni kaj preveč vznemirila. »Bi naredili splav, če bi prišlo do nezaželene nosečnosti?« »Odvisno. Če bi bilo še treba končati šolo, bi ga.« Kot bi menda vsakega duhovnika, je v tistem trenutku tudi mene pograbila sveta gorečnost, da bi tem mladim povedal, kar je treba, da bi jih tudi s pomočjo svoje karizme prepričal in celo navdušil za »našo stvar«, drugače povedano, da bi jih napravil za »vojake Kristusovega evangelija«, za branilce večnih vrednot, kar bi bilo v tem času, ko sta modrost in zdrava kmečka pamet nekaj tako redkega kakor sneg, zanje gotovo nekaj koristnega. Vendar imamo takih ljudi po župnijah že veliko. To so tisti ljudje, ki župnika sprašu...

Si predstavljate svet brez soli? Ne le, da bi vsaki jedi manjkalo nekaj malega, pa vendarle za okus bistvenega. Svet bi bil tudi poln neslanih šal , stvari ne bi mogli razumeti s ščepcem soli in tudi v glavi je ne bi imeli. Si predstavljate svet brez luči? Nikoli ne bi ugledali luči sveta , za nič in nikomur ne bi mogli dati zelene luči , da kaj naredi, nikogar ne bi mogli spoznati v pravi luči , in tisto najpomembneje, v življenju bi nam manjkala neka luč na koncu tunela . Nepogrešljivost učencev Zato sta Jezusovi sla(v)ni prispodobi, s katerima želi svojim učencem pokazati njihovo resnično identiteto ter jim na srce položiti njihov tako velik pomen prisotnosti v svetu, še vedno tako otipljivi in prepričljivi. Obe metafori namreč najprej utemeljita poslanstvo Jezusovih učencev, in to za ves svet. Vsak človek, ki postane njegov učenec, je bil za to poklican in izbran, ker ima očitno v sebi neke določene kvalitete, ki jih svet potrebuje in ki se lahko v njem uresničijo samo pre...

Kakó bit’ hočeš poet, in ti pretežkó je v prsih nosit’ al pekèl, al nebo? Stanú se svojega spomni, trpi brez miru! (France Prešeren, Pevcu ) Takole vrhunsko, globoko je zapisal on, Največji med našimi poeti, ki ga še vedno imamo samo za … pijanca. Seveda, tudi za pesnika, morda kdo zna kitico ali dve Povodnega moža, Vrbo, tisti z boljšim spominom tudi Apéla s kopitarjem, morda gre kdo na kulturni praznik celo na kakšno recitacijo ali koncert, vendar pa se ob tem, da je zapisal Zdravljico , napitnico torej, vsaj potihem in naskrivaj nekoliko nasmehnemo. Prešeren je v narodovem spominu še vedno bolj pijanec kakor poet. Kakor je velikokrat pri ljudeh, da si jih zapomnimo bolj po napakah kot po vrlinah, bolj po govoricah kakor po dejstvih. » Kdo zna noč temno razjasnit’, ki tare duha? « Seveda, dejstva so dolgočasna. Toda kaj imamo od tega, da je eden največjih poetov, kar jih je stopalo po naših tleh, za nas pijanec? Tudi sam sem pesnik, umetnik in natanko vem, kaj pomeni » ...

Imam občutek, da je danes, ko imamo bolj ali manj vsega na pretek, nezadovoljnih veliko več ljudi, kot jih je bilo v časih pomanjkanja. To je sicer svojevrsten absurd, ki pa se ga da s sledmi naše vsakdanjosti precej hitro razložiti. V ozadju (kot za mnogimi nesmisli našega časa) verjetno stoji potrošniška miselnost, pri kateri korporacije svoj zaslužek gradijo predvsem na umetno ustvarjenih željah . Te v naših glavah niso izoblikovale samo prepričanja, da nekaj »nujno potrebujemo«, ampak tudi smrtonosno idejo, da se brez nečesa ne da živeti in da ne bomo srečni, dokler tega ne dobimo ali dosežemo. Ali obdržimo . To pa je zaviranje življenja, ko se iz strahu pred tem, da bi nekaj izgubili, teh svojih želja bolestno oklepamo. Izginula beseda: darovanje Nekaj povsem nasprotnega piše judovska postava, da je treba za očiščevanje matere oziroma – bolj neposredno – za otroka darovati Gospodu jagnje in golobčka ali pa samo dva golobčka, če so starši revni (3 Mz 12,8). Povejmo kar naravn...