Preskoči na glavno vsebino

Duhovnik


»Razodel sem tvoje ime ljudem, katere si mi dal od sveta.« (Jn 17,6)

Duhovnik sem.

Sam stojim sredi sveta in ne poznam ne ljudi ne Boga. Pesnik sem. Pojem svoje pesmi in to je vse, kar imam. Iščem. V njih jočem in se smejem, občudujem in se zahvaljujem. In se potožim o svoji nemoči in bolečini, mojih dveh tako rednih sopotnicah.

Duhovnik sem. Veliko imam povedati. In vem – čeprav te trenutke tako zelo sovražim – da povem največ, ko ne morem ničesar povedati. Ko me zagrne jok ali trpljenje ali nemoč ali sram in sem v njih samo nerodno tiho. Ko sem samo človek, kakor vsi, ki me imajo za kaj več od tega.

Smejem se, poslušam, objemam. Poskušam hoditi po istih poteh, kot jih hodijo moji sopotniki, čeprav se na njih spotikam in padam, ker ne znam hoditi. Ampak to moje trmasto vztrajanje, to je moje oznanilo za svet, ki noče več Boga, ker misli, da ga ne potrebuje.

Zvečer se obrnem na drugo stran, na mojega skritega Boga, ki mi je nekoč, v puščavi mojega življenja zakuril ogenj in me prepričal, da je On tisti, ki ga iščem, da je on Toplota in Mir in Ljubezen in Bližina. In verjel sem mu, res sem mu verjel, le da odtlej odkrivam, da so njegova toplota in mir in ljubezen in bližina drugačni od tistih, ki sem jih pričakoval. In da ga zato velikokrat ne slišim in ne čutim in je zato Bog težek in nerazumljiv. In zato Božji. Ampak to moje trmasto vztrajanje, to je moja molitev, ker drugače ne znam in ne morem moliti.

Duhovnik sem. Človek. Popolnoma nepopoln. Gledam svoje napake in neumnosti, ki sem jih storil in težko verjamem, da se tudi po njih piše evangelij. Ker se bom grešen, umazanih ust in rok, spet nekako prebil do oltarja in tam prijel Belega Boga ter se potem osramočen spomnil, da je ljubezen res edina, ki me dela podobnega njemu.

Duhovnik sem. Upornik proti staremu in iskalec novega, svežega, Božjega. Ko ne morem več verjeti, se splazim na streho. Tam me objame veter in sonce in samota. In ko sem tam ves sam, začutim potrebo, da bi rad nekoga pripeljal tja gor in mu pokazal, kako naj bi izgledal prvi poljub.

Komentarji

  1. Marko, res lep zapis. Iskrenost se skoraj otipljivo čuti... Ko je duhovnik preprosto pristen v človeški nepopolnosti, je najbliže njim, h katerim je poslan...in to je zame najlepša pridiga...
    Vse dobro :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Prijatelj, jokam zate. Zakaj se ne lotiš žive Besede:

    http://jonah2-10.blogspot.si/

    Ti ni nihče povedal zanjo?

    Bog te oživi, lep pozdrav, j

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m

Zavetnik poslušanja in zvestobe

Kar koli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem. (Kol 3,23)  Pridni Jožef, ki nas z oltarja gleda s tako vsakdanjo sekiro in žago, potnega čela in hoče brez besed povedati neko pomembno stvar: da je Božji otrok »tesarjev sin« (Mt 13,55). Da je torej njegovo delo napravilo Božjega sina. Da ga je njegovo pridno delo spravilo v mizarsko delavnico. Da ga zato lahko naše zvesto in požrtvovalno delo spravi v naše cerkve, v naše kuhinje, v naše pisarne in tovarne, ker je vse naše delo pravzaprav ustvarjanje Boga v našem svetu.  Ne glede na to, ali smo duhovnik ali tesar, kuharica ali smetar, naše delo »ustvarja« Boga.   In ko se tega zavedamo, potem moramo razumeti, kako nekaj pomembnega je delati – in kako nekaj pomembnega je delati pošteno, zavzeto, marljivo in z veseljem tisto, k čemur smo bili poklicani po svojih sposobnostih . Ker je to nič manj kot nekaj, kar temu svetu dolgujemo, namreč dobro opraviti svojo nalogo. » Če je človek poklican za pometača ulic, naj pomet

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.