Umivanje
Razumete, kaj sem vam storil? (Jn 13,12)
V toplini velikega četrtka – in zaradi tega je ta večer tako topel – se Jezus sklanja in nam umiva noge.
Naše noge, tako umazane od prahu poti, po katerih hodimo. Naše noge, tako tesno prilepljene na nesnago vsega, kar se nas je dotaknilo, ko smo hodili po svetu. Grehi, krivde, bolečine, razočaranja, trpljenje, izkoriščanje in prepričanje, da je človek vreden samo močan, uspešen, bogat. Vse neodrešene zgodbe našega življenja so se nam prilepile na noge. In nas delajo grde. Grde in slabe.
Jezusove tople roke se nas dotikajo in nas umivajo, da bi najprej zagledali svojo lastno lepoto. Lepoto, ki jo je skvaril svet. Lepoto, na katero smo pozabili. Lepoto tega, da smo Očetovi ljubljenci vedno in povsod. Ne glede na uspehe, moč, položaj, izgled in še vse ostalo, s katerimi smo si sami uničili to lepoto. On verjame v našo lepoto. On verjame v lepoto vsakega človeka, tudi tistega, ki že snuje, kako ga bo izdal, tudi tistega, ki mu bo pretežko biti prijatelj do konca, tudi tistemu, ki bo odšel od njega, ko mu bo težko. Verjame, ker ve, da človekova dejanja niso nujno to, kar je človek. Da je za vsem, kar so mu nadeli strah in negotovost in dvom v Očetovo ljubezen, dober in lep človek.
Vendar to njegovo umivanje vsebuje še nekaj: »Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge.« (Jn 13,14) Kdor spozna lastno lepoto, kdor se prepriča o tem, da je sam po sebi že ljubljeni, da mu za to ni potrebno storiti ničesar, ta bo spoznal tudi lepoto drugega človeka. Še več. Vedno jo bo poskušal iskati. Vedno jo bo poskušal najti. V vsakem človeku, tudi izdajalcu, nasprotniku, sovražniku.
To pomeni drug drugemu umivati noge. Dokazati si, da je človek pred menoj dober in lep. Da so samo njegova dejanja, da so njegovi dogodki in težke stvari, ki jih je vzel nase, naredili njegove noge tako umazane. Da torej verujemo in iščemo lepoto v vsakem človeku. Da verujemo v njegovo ljubljenost od Boga, ki ima razlog, da ljubi tudi mojega sovražnika. Enak razlog, zakaj ljubi mene.
Zato je veliki četrtek tako topel. Ko se učimo umivati drug drugega, ko se učimo težavnosti in ponižanja v tem dejanju, ki je ljubezen, v tem srečujemo brata in sestro ob isti mizi. Postajamo skupnost. In postajamo drug drugemu dom. Objem. Poljub.
V toplini velikega četrtka – in zaradi tega je ta večer tako topel – se Jezus sklanja in nam umiva noge.
Naše noge, tako umazane od prahu poti, po katerih hodimo. Naše noge, tako tesno prilepljene na nesnago vsega, kar se nas je dotaknilo, ko smo hodili po svetu. Grehi, krivde, bolečine, razočaranja, trpljenje, izkoriščanje in prepričanje, da je človek vreden samo močan, uspešen, bogat. Vse neodrešene zgodbe našega življenja so se nam prilepile na noge. In nas delajo grde. Grde in slabe.
Jezusove tople roke se nas dotikajo in nas umivajo, da bi najprej zagledali svojo lastno lepoto. Lepoto, ki jo je skvaril svet. Lepoto, na katero smo pozabili. Lepoto tega, da smo Očetovi ljubljenci vedno in povsod. Ne glede na uspehe, moč, položaj, izgled in še vse ostalo, s katerimi smo si sami uničili to lepoto. On verjame v našo lepoto. On verjame v lepoto vsakega človeka, tudi tistega, ki že snuje, kako ga bo izdal, tudi tistega, ki mu bo pretežko biti prijatelj do konca, tudi tistemu, ki bo odšel od njega, ko mu bo težko. Verjame, ker ve, da človekova dejanja niso nujno to, kar je človek. Da je za vsem, kar so mu nadeli strah in negotovost in dvom v Očetovo ljubezen, dober in lep človek.
Vendar to njegovo umivanje vsebuje še nekaj: »Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge.« (Jn 13,14) Kdor spozna lastno lepoto, kdor se prepriča o tem, da je sam po sebi že ljubljeni, da mu za to ni potrebno storiti ničesar, ta bo spoznal tudi lepoto drugega človeka. Še več. Vedno jo bo poskušal iskati. Vedno jo bo poskušal najti. V vsakem človeku, tudi izdajalcu, nasprotniku, sovražniku.
To pomeni drug drugemu umivati noge. Dokazati si, da je človek pred menoj dober in lep. Da so samo njegova dejanja, da so njegovi dogodki in težke stvari, ki jih je vzel nase, naredili njegove noge tako umazane. Da torej verujemo in iščemo lepoto v vsakem človeku. Da verujemo v njegovo ljubljenost od Boga, ki ima razlog, da ljubi tudi mojega sovražnika. Enak razlog, zakaj ljubi mene.
Zato je veliki četrtek tako topel. Ko se učimo umivati drug drugega, ko se učimo težavnosti in ponižanja v tem dejanju, ki je ljubezen, v tem srečujemo brata in sestro ob isti mizi. Postajamo skupnost. In postajamo drug drugemu dom. Objem. Poljub.
Komentarji
Objavite komentar