Ljubezen dobiva boj

Velika noč ni praznik. Velika noč je kruta zgodba, kruta kot vsakdanjik vsakega od nas. Velika noč je namreč boj. Brutalni boj med smrtjo in življenjem. Boj, v katerem je smrt premočna nasprotnica. Močnejša je od življenja, zmaguje – če ni ljubezni.

Ljubezen, s katero je Jezus stopil v ta človeški boj slehernega dne, je namreč edina sila, ki lahko premaguje smrt – in edina, ki lahko ta neprestani in srditi boj tudi dokončno dobi. Naj gre za katerokoli življenjsko situacijo že, je tako. Vstali Jezus je dokaz tega. V boj s smrtjo je šel, boril se je, trpel in umrl, a ker je umrl iz ljubezni, zdaj živi. Ima rane, toda On živi. In živi vsakdo in samo tisti, ki v ta boj vstopi z Njim, z evangelijem, z ljubeznijo.

Naše življenje je velika noč. Je boj, ki ga brez ljubezni ne moremo dobiti. Ne slepimo se. Življenje je boj, v katerem bomo umrli. In kjer ni ljubezni, bo zmagala smrt. Kjer ni ljubezni, bomo vsi izgubili. Če v našem življenju ni prostora za odpuščanje, kjer sta greh in žalitev, če sovraštva ne vračamo z dobroto, če razočaranju ne dajemo upanja, če nimamo zaupanja v končno zmago dobrote in lepote v vsem, kar živimo, potem v nas ni in ne bo življenja. Samo smrt.

Kjer pa je ljubezen, bo smrt postala življenje. Umrli bomo, izgubili bomo, poraženi bomo, a bomo živeli. V ljudeh, ki jim bomo podarili ljubezen, in v Bogu.

To je ta prečudni in prelepi dvoboj, v katerem je smrt dokončno poražena. Ljubezen namreč premaga smrt tako, da umre za nekoga. In to je življenje: smrt iz ljubezni.

(misel ob velikonočni vigiliji)