V skupnosti

humboldtcircus.tribe.net

Velika noč je iskanje vstalega Kristusa. Vstalega Kristusa si želi najti vsakdo. Kajti vstali Kristus je nepremagljiva ljubezen, je otipljivo upanje, je veselje in je bližina. Vendar ga marsikdo ne more najti. Kot učenci takrat, tako tudi mi danes. Ker ga iščemo tam, kjer ga ni.

Učenci ga kasneje najdejo. In najdejo ga tam, kjer bi ga morali iskati že od samega začetka. Kjer bi ga morali iskati tudi mi. V skupnosti. Da, med ljudmi, s katerimi živim. V moji družini in v moji župniji in še kje. Tam je vstali Kristus. Ali pa ga ni.

In če veliko ljudi – vem, da je med njimi veliko mladih in morda smo med njimi tudi mi – v naših skupnostih ne vidi in ne najde vstalega Kristusa in potemtakem vsega, kar vstali Kristus pomeni, to še ne pomeni, da vstali Kristus ne obstaja. Lahko pa pomeni, da naše skupnosti morda niso več skupnosti.

Skupnost ni skupnost, če v njej ni vstalega Kristusa. In v skupnosti je vstali Kristus, dokler skupnost v njenih »članih« vzbuja upanje. Dokler je skupnost dom. Dom pa je vedno tam, kjer je odpuščanje, kjer je vsak dobrodošel in vsak enako, to je zelo pomemben. Dom je tam, kjer ima vsakdo svoje mesto in se ga pogreša, če ga ni. Dom je tam, kjer te za drugega skrbi in kjer si pripravljen vedno priti, če te pokliče. Dom je tam, kjer je čas za delo in čas za razvedrilo. Dom je tam, kjer se pomaga drug drugemu. Dom je tam, kjer je drugi pomembnejši od mojih želja. Dom je tudi tam, kjer vsakega boli bolečina vsakogar in se vsakdo veseli veselja vsakogar.

Prvo krščanstvo je skupnost, prvo oznanilo je skupnost, prva molitev je skupnost.

»Skupaj smo bili. Ostalo sem pozabil.« (Walt Whitman)