To je res Bog!
Pri neki maši nedolgo nazaj sem med obhajilom poslušal pesem, ki sem jo že večkrat slišal, nikoli pa zares poslušal. Tokrat sem jo. In slišal besedilo, ki me je streslo. Skorajda šepetalo je v ponižnosti. O tem, da se pred hostijo na oltarju klanjajo angeli.
Streslo me je. Jaz, samo majhen človek, držim Boga, ki se mu angeli klanjajo in ga ne morejo prijeti. Jaz, mali človek, jem njegovo telo, pijem njegovo kri. Streslo pa me je tudi zato, ker tako velikokrat pozabim, koga pravzaprav držim v svojih rokah, ker tako premnogokrat jemljem mašo in obhajilo za navado, za opravek, ki ga kdaj naredim tako brezčutno, celo na hitro, ker se mi mudi k čemu »pomembnejšemu«.
Bi brezčutno gledal, če bi kdo od ljudi dal življenje zame? Seveda ne. Zakaj me torej ne strese pri maši, ko daje življenje zame celo moj Bog?
To ni navadna hrana. To ni samo še en običaj. To ni samo služba in obveznost. To je dogodek mojega življenja, privilegij, nedoumljivo velika stvar, ki se ne ponavlja, ampak je vsak dan nova: gledati Boga, ki se danes odloči, da umre zame. Ki se mi podari kot zakonec pri spolnem odnosu. Ki mi da svoje telo, sebe popolnoma vsega, da naredim z njim, kar želim. Ker mi zaupa.
Zaustavimo se danes in pomislimo. Naj nas to pretrese. Temu je namenjen ta praznik. Začudimo se. Čuditi se nad tem čudežem, ki ga ne moremo dojeti, ker je prevelik za naše majhno srce, to pomeni moliti. Čuditi se. Biti osupel, kako velike stvari se nam dogajajo vedno znova. In v hvaležnosti poklekniti pred nečim, česar ne razumemo, a vendarle občutimo: pred ljubeznijo Boga.
*
Streslo me je. Jaz, samo majhen človek, držim Boga, ki se mu angeli klanjajo in ga ne morejo prijeti. Jaz, mali človek, jem njegovo telo, pijem njegovo kri. Streslo pa me je tudi zato, ker tako velikokrat pozabim, koga pravzaprav držim v svojih rokah, ker tako premnogokrat jemljem mašo in obhajilo za navado, za opravek, ki ga kdaj naredim tako brezčutno, celo na hitro, ker se mi mudi k čemu »pomembnejšemu«.
Bi brezčutno gledal, če bi kdo od ljudi dal življenje zame? Seveda ne. Zakaj me torej ne strese pri maši, ko daje življenje zame celo moj Bog?
To ni navadna hrana. To ni samo še en običaj. To ni samo služba in obveznost. To je dogodek mojega življenja, privilegij, nedoumljivo velika stvar, ki se ne ponavlja, ampak je vsak dan nova: gledati Boga, ki se danes odloči, da umre zame. Ki se mi podari kot zakonec pri spolnem odnosu. Ki mi da svoje telo, sebe popolnoma vsega, da naredim z njim, kar želim. Ker mi zaupa.
Zaustavimo se danes in pomislimo. Naj nas to pretrese. Temu je namenjen ta praznik. Začudimo se. Čuditi se nad tem čudežem, ki ga ne moremo dojeti, ker je prevelik za naše majhno srce, to pomeni moliti. Čuditi se. Biti osupel, kako velike stvari se nam dogajajo vedno znova. In v hvaležnosti poklekniti pred nečim, česar ne razumemo, a vendarle občutimo: pred ljubeznijo Boga.
*
Komentarji
Objavite komentar