Deklica, vstani!
Poznate obup, ki se je polotil Jaira, ko so mu povedali, da je njegova hči pač umrla in da nima več smisla upati? To je obup množic našega časa, naših medijev in našega sveta, ki ne poznajo drugega upanja, kakor je tisto upanje, ki ga držimo v rokah. To je obup, ki se zlahka poloti tudi nas, ko utemeljimo svoj smisel življenja na uspehu in dosežkih. Tudi dosežkih svojega upanja in vere.
Danes beremo in razmišljamo o smrti. Mnogo takih smrti je v našem življenju. Ne samo smrti naših bližnjih, tudi smrti načrtov, pričakovanj, smrti predstav o svetu, smrti v naših odnosih, smrti upanja, smrti volje do življenja ... Beremo in razmišljamo o smrti, da bi poiskali, če je in v čem je v naših smrtih vera sploh rešitev.
Mar more vera obujati mrtve? Mar more ozdraviti raka in levkemijo? Mar more pregnati točo in potres? More. Vendar to ni njen namen. Kaj bi sicer porekli ljudem, ki se jim to dogaja? Da oni ne verujejo dovolj?
Ni smisel upanja in vere v tem, da bi z njima nekaj dosegli, temveč da bi ostali zavezani Bogu, ljubezni in življenju – tistemu, kar verjamemo. Da bi še naprej hodili za vsem tem, za Gospodom, in ne bi obležali v senci svojih težav in neuspehov.
Če povem drugače: namen vere je tisto, kar je prinesel Jezus v življenje Jaira in njegovih domačih, ki so ravno tako umrli kot njihova hči. Človeku v njegovih smrtih, v razočaranjih, porazih, samoti, globokem pesimizmu in brezvoljnosti je namenil besedo, ki je sicer izrečena mali deklici: »Talita kum! Deklica, vstani! Zbudi se!«
Pravzaprav gre v naših smrtih za globoko žejo po ljubezni, po bližini, po pozornosti. Vera je potešitev te žeje. V Jezusovih besedah, ki jih nameni mrtvi deklici: »Zbudi se, vstani!« je poziv meni in tebi, da bi v svojih smrtih odprla oči in videla, da je povsod naokoli kako znamenje, da me ima Bog rad. Če ne drugega, to, da je danes sonce znova vzšlo.
V tem je vera. Znova in znova se prebuditi, gledati in se prepričati, da me ima Bog rad v vsem, v lepem in nerazumno težkem. Biti hvaležen za vse in vsakogar. Gledati in videti ljubezen, posejano povsod okoli nas – to je razlog za upanje in za optimizem, za veselje in življenje. To je namen in smisel naše vere. Vstati.
*
Danes beremo in razmišljamo o smrti. Mnogo takih smrti je v našem življenju. Ne samo smrti naših bližnjih, tudi smrti načrtov, pričakovanj, smrti predstav o svetu, smrti v naših odnosih, smrti upanja, smrti volje do življenja ... Beremo in razmišljamo o smrti, da bi poiskali, če je in v čem je v naših smrtih vera sploh rešitev.
Mar more vera obujati mrtve? Mar more ozdraviti raka in levkemijo? Mar more pregnati točo in potres? More. Vendar to ni njen namen. Kaj bi sicer porekli ljudem, ki se jim to dogaja? Da oni ne verujejo dovolj?
Ni smisel upanja in vere v tem, da bi z njima nekaj dosegli, temveč da bi ostali zavezani Bogu, ljubezni in življenju – tistemu, kar verjamemo. Da bi še naprej hodili za vsem tem, za Gospodom, in ne bi obležali v senci svojih težav in neuspehov.
Če povem drugače: namen vere je tisto, kar je prinesel Jezus v življenje Jaira in njegovih domačih, ki so ravno tako umrli kot njihova hči. Človeku v njegovih smrtih, v razočaranjih, porazih, samoti, globokem pesimizmu in brezvoljnosti je namenil besedo, ki je sicer izrečena mali deklici: »Talita kum! Deklica, vstani! Zbudi se!«
Pravzaprav gre v naših smrtih za globoko žejo po ljubezni, po bližini, po pozornosti. Vera je potešitev te žeje. V Jezusovih besedah, ki jih nameni mrtvi deklici: »Zbudi se, vstani!« je poziv meni in tebi, da bi v svojih smrtih odprla oči in videla, da je povsod naokoli kako znamenje, da me ima Bog rad. Če ne drugega, to, da je danes sonce znova vzšlo.
V tem je vera. Znova in znova se prebuditi, gledati in se prepričati, da me ima Bog rad v vsem, v lepem in nerazumno težkem. Biti hvaležen za vse in vsakogar. Gledati in videti ljubezen, posejano povsod okoli nas – to je razlog za upanje in za optimizem, za veselje in življenje. To je namen in smisel naše vere. Vstati.
*
Včasih sprevidimo, da potrebujemo te "naše smrti", da na novo ovrednotimo svoje življenje, prepričanja, ljudi, s katerimi se srečujemo,..., da stvari, prepričanja in odnose, na katerih se je nabral prah rutine in samoumevnosti, z ljubeznijo očistimo in ponovno postavimo na pravo mesto.
OdgovoriIzbriši