Preskoči na glavno vsebino

Seme raste samo

Seme v zemlji je velik učitelj človeštvu. Seme raste. Ne veš, kako, in ne veš, če sploh, a raste. Ker rast ni odvisna od človeka, ampak od Boga.

Menda je to največji duhovnikov problem, morda tudi problem vseh, ki se kakorkoli trudijo z vzgojo in rastjo človeka: da mora vse iti tako, kot sem si zamislil. In da skozi to tudi vrednotim, ali je moje delo dobro in pravilno ali ne. Skozi to, koliko sem uspel nekega človeka približati svojim idealom.

Iz tega izvirajo naše radosti in potrditve, a tudi naše mnoge žalosti in razočaranja. Ničkoliko trpljenja duhovnikov in vzgojiteljev, ničkoliko bolečin staršev sem že slišal, ker njihovi otroci niso takšni, kakršni bi po njihovem morali biti. Čeprav smo jih učili s svojo besedo in zgledom, jih vzgajali v vrednotah, v katere verjamemo, so danes krenili po svoje. Marsikdaj povsem drugače, kot smo pričakovali in si želeli. Lahko celo v nasprotno smer.

Seme pa raste. Ne veš, kako, in ne veš, če sploh, a raste. Ker rast ni odvisna od človeka, ampak od Boga.

Resnično. Rast – torej kako se bodo naše vrednote in naš zgled prijeli in razrasli v življenju nekoga drugega – ni naša stvar. Je stvar Boga. Naša stvar je sejati. Sejati vsebino, ne oblike. Naša stvar je podarjati to, kar smo sami prejeli. Potem pa je naša stvar čakati. Čakati kot kmet, ki je posejal seme v polje, in stati ob strani. Naša stvar je nekoga pripeljati do srečanja s Kristusom. Kaj ima on pripravljeno zanj, koliko časa bo potrebno, da bo zrasel in odgovoril na svoje poslanstvo, kako se bo to kazalo v njegovem življenju, pa ni naša stvar. Samo to, da verjamemo, da bo Bog iz tega malega gorčičnega semena napravil veliko drevo.

Mnoge ljudi obsodimo in zavržemo, ker niso v skladu z našimi pričakovanji in normami, ki jih je postavila naša družba. Ob nas se počutijo kot tujki. Ker se trudijo, ker živijo iste stvari, a samo na drugačen način. Hvalevredno in osvobajajoče je spoznati, da morda naš model življenja ne bi deloval v njegovem okolju, njegovem času, njegovem svetu, s katerim se sooča. Še bolj pa to, da je človek vesolje, ki ga ne bomo nikdar spoznali, in da je naše edino verodostojno sporočilo, ki mu ga lahko damo, spoštovanje in ljubezen do semena, ki je v njem. Božje seme je to.

Morda bomo enkrat celo prišli do velikega spoznanja bl. Matere Terezije, da nas Bog ni poklical, da bi bili uspešni, marveč k temu, da bi bili zvesti. Veliko svobode bi nam prineslo. In veliko blagoslova.
*
Oznake:

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več