Seme raste samo

Seme v zemlji je velik učitelj človeštvu. Seme raste. Ne veš, kako, in ne veš, če sploh, a raste. Ker rast ni odvisna od človeka, ampak od Boga.

Menda je to največji duhovnikov problem, morda tudi problem vseh, ki se kakorkoli trudijo z vzgojo in rastjo človeka: da mora vse iti tako, kot sem si zamislil. In da skozi to tudi vrednotim, ali je moje delo dobro in pravilno ali ne. Skozi to, koliko sem uspel nekega človeka približati svojim idealom.

Iz tega izvirajo naše radosti in potrditve, a tudi naše mnoge žalosti in razočaranja. Ničkoliko trpljenja duhovnikov in vzgojiteljev, ničkoliko bolečin staršev sem že slišal, ker njihovi otroci niso takšni, kakršni bi po njihovem morali biti. Čeprav smo jih učili s svojo besedo in zgledom, jih vzgajali v vrednotah, v katere verjamemo, so danes krenili po svoje. Marsikdaj povsem drugače, kot smo pričakovali in si želeli. Lahko celo v nasprotno smer.

Seme pa raste. Ne veš, kako, in ne veš, če sploh, a raste. Ker rast ni odvisna od človeka, ampak od Boga.

Resnično. Rast – torej kako se bodo naše vrednote in naš zgled prijeli in razrasli v življenju nekoga drugega – ni naša stvar. Je stvar Boga. Naša stvar je sejati. Sejati vsebino, ne oblike. Naša stvar je podarjati to, kar smo sami prejeli. Potem pa je naša stvar čakati. Čakati kot kmet, ki je posejal seme v polje, in stati ob strani. Naša stvar je nekoga pripeljati do srečanja s Kristusom. Kaj ima on pripravljeno zanj, koliko časa bo potrebno, da bo zrasel in odgovoril na svoje poslanstvo, kako se bo to kazalo v njegovem življenju, pa ni naša stvar. Samo to, da verjamemo, da bo Bog iz tega malega gorčičnega semena napravil veliko drevo.

Mnoge ljudi obsodimo in zavržemo, ker niso v skladu z našimi pričakovanji in normami, ki jih je postavila naša družba. Ob nas se počutijo kot tujki. Ker se trudijo, ker živijo iste stvari, a samo na drugačen način. Hvalevredno in osvobajajoče je spoznati, da morda naš model življenja ne bi deloval v njegovem okolju, njegovem času, njegovem svetu, s katerim se sooča. Še bolj pa to, da je človek vesolje, ki ga ne bomo nikdar spoznali, in da je naše edino verodostojno sporočilo, ki mu ga lahko damo, spoštovanje in ljubezen do semena, ki je v njem. Božje seme je to.

Morda bomo enkrat celo prišli do velikega spoznanja bl. Matere Terezije, da nas Bog ni poklical, da bi bili uspešni, marveč k temu, da bi bili zvesti. Veliko svobode bi nam prineslo. In veliko blagoslova.
*