Naš Bog je Skupnost

Veste, s čim so se začele vse vojne? Ko so ljudje začeli iskati razlike. In kako so se končale? Ne z zmago ene ali druge strani, temveč takrat, ko so ljudje razumeli, da sva na eni in drugi strani človeka in ne kaj drugega. In da je to nekaj dragocenega.

Da, končale so se takrat, ko so bili ljudje sposobni spoznanja, da je razlika bogastvo in ne ovira. Ko so bili sposobni spoštovanja. Spoštovanja, ne le strpnosti. Ko so bili sposobni odpreti se drugačnemu v svojem življenju in mu v njem ponuditi svoj prostor. Ko so bili sposobni živeti skupaj, ustvariti skupnost v različnosti. Ko so bili sposobni ljubiti – biti odsev Boga. Troedinega Boga.

Kajti edina prava ljubezen je ljubiti drugačnost.

Sedaj veste, da ne govorim samo o vojnah med narodi, ampak tudi o vojnah med nami, o vojnah v odnosih, prijateljstvih, med zakoncema, v družini. Ali se ne začnejo in ne končajo na istem tnalu? Pri razlikah, ki so vedno bile in vedno bodo obstajale? In ali ne samo zaradi njih vzdihujemo, kričimo, grozimo, žalimo, preklinjamo? In si mislimo, da bi se vse rešilo, če jih preprosto ne bi bilo: če bi nas iste stvari veselile in žalostile, če bi enako čutili, se v vsem strinjali, če bi enako čustvovali, enako razmišljali ... A razlike so vedno bile in vedno bodo.

Ljubezen – Bog – Sveta Trojica namreč ni stvar enakosti, marveč stvar skupnosti.

Kajti kjer je skupnost, je različnost. A samo tam, kjer je skupnost, je tudi ljubezen. Torej za svoje uresničenje pač ne moremo mimo skupnosti, ne moremo mimo drugačnosti: drugačnosti v prednostih in pomanjkljivostih. Drugačnosti, ki nam daje težko, a osvobajajočo nalogo: da živimo skupaj, ker se potrebujemo. Drugi ima namreč točno to, česar nimam jaz. Zato ga potrebujem, on pa mene.

Razmišljam, da je morda prav to slika Svete Trojice, o kateri nam Jezus naroča, naj jo oznanjamo širnemu svetu s svojim življenjem, krščujemo svet in ga učimo. Samo tedaj, kadar smo skupaj, samo tedaj oznanjamo Boga, ki je ljubezen. Ker je takrat on z nami, kakor je obljubil: »Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi ... vse dni do konca sveta.«
Ničesar ni večjega in svetejšega kot skupnost – ker je v njej prisotnost živega Boga.
*