Kakor kruh
Usedel se je in jim dal kruh.
»Dajem vam kruh, ker je v kruhu odpoved.« Res, koliko grenkobe in razočaranj, koliko prezgodnjih juter in trepetanja pred nevihtami je bilo potrebno zanj. In koliko žuljavih rok. Preveč, da bi lahko človek pomislil, da se je v njem katero od življenj celo popolnoma iztrošilo.
»Dajem vam kruh, ker je v kruhu ljubezen.« Ljubezen, ki smo jo pozabili. Ljubezen, ko mati hrani otroke. Ljubezen, ko si oče odtrga od ust. Ljubezen, ki jo je rodila odpoved. Ljubezen, ki ji ni bilo ničesar težko narediti. Ljubezen, ki je potrpela, ki je odpustila, ljubezen, ki je šla čez vse ovire, previsoke za človeka. V njem je tako velika ljubezen, da je toliko ne moremo skriti v nobeno drugo stvar na svetu.
»Dajem vam kruh, je v kruhu dobrota.« Dobrota, ki se ne spremeni, pa naj bo človek, ki ga jé, še tako sovražen ali brezbrižen. Dobrota, ki noče povračila. Dobrota, ki preseneti. Dobrota, zaradi katere ga imamo tako radi.
»Dajem vam kruh, ker je v kruhu skupnost.« V njem je toliko ljudi, ki ga je ustvarilo, v njem je toliko nečesa, kar ljudi združuje, toliko besed in dejanj, da s kruhom in v kruhu človek nikdar ni sam. V njem sva jaz in ti popolnoma eno. Kruh je namreč za vse. Za vsakogar, ker ga vsakdo potrebuje. Ker se v njem najdeta najnižji in največji, najbogatejši in najrevnejši.
»Dajem vam kruh, ker sem Jaz kakor kruh.«
Ko nam daje kruh, nam daje sebe. Ker je On kakor kruh. Ker želi biti kruh, hrana za vsakogar, dobrota, ki se ne neha, ljubezen, ki gre čez vse, odpoved, ki da popolnoma vse.
Kdaj boste odmahnili z roko, češ, ne potrebujemo ga. Toliko drugih jedi je, boljših, bolj okusnih, bogatejših in hranljivejših. Šli boste drugam. In jedli več in bolje kakor tu. A nikdar ne boste občutili tega, kar je Kruh. Vaši želodci bodo polni, vaše srce pa prazno.
A če boste kdajkoli začutili to praznino, potem pridite nazaj in iztegnite svoje prazne roke, da vam jih on napolni z občutkom varnosti, domačnosti, toplote, bližine. Da vam jih napolni s tem, kar je na svetu najdragocenejšega: s kruhom. Da bi ga jedli, da bi s tem, ko ga jeste, postajali taki, kakršen je On.
In delili naprej svoj kruh. Da bi bili v vsem, kar dajete v ta svet, taki, kakršen je Kruh za vas. Da bi bili kakor kruh. Kruh, ki ga potrebuje ves svet.
»Dajem vam kruh, ker je v kruhu odpoved.« Res, koliko grenkobe in razočaranj, koliko prezgodnjih juter in trepetanja pred nevihtami je bilo potrebno zanj. In koliko žuljavih rok. Preveč, da bi lahko človek pomislil, da se je v njem katero od življenj celo popolnoma iztrošilo.
»Dajem vam kruh, ker je v kruhu ljubezen.« Ljubezen, ki smo jo pozabili. Ljubezen, ko mati hrani otroke. Ljubezen, ko si oče odtrga od ust. Ljubezen, ki jo je rodila odpoved. Ljubezen, ki ji ni bilo ničesar težko narediti. Ljubezen, ki je potrpela, ki je odpustila, ljubezen, ki je šla čez vse ovire, previsoke za človeka. V njem je tako velika ljubezen, da je toliko ne moremo skriti v nobeno drugo stvar na svetu.
»Dajem vam kruh, je v kruhu dobrota.« Dobrota, ki se ne spremeni, pa naj bo človek, ki ga jé, še tako sovražen ali brezbrižen. Dobrota, ki noče povračila. Dobrota, ki preseneti. Dobrota, zaradi katere ga imamo tako radi.
»Dajem vam kruh, ker je v kruhu skupnost.« V njem je toliko ljudi, ki ga je ustvarilo, v njem je toliko nečesa, kar ljudi združuje, toliko besed in dejanj, da s kruhom in v kruhu človek nikdar ni sam. V njem sva jaz in ti popolnoma eno. Kruh je namreč za vse. Za vsakogar, ker ga vsakdo potrebuje. Ker se v njem najdeta najnižji in največji, najbogatejši in najrevnejši.
»Dajem vam kruh, ker sem Jaz kakor kruh.«
Ko nam daje kruh, nam daje sebe. Ker je On kakor kruh. Ker želi biti kruh, hrana za vsakogar, dobrota, ki se ne neha, ljubezen, ki gre čez vse, odpoved, ki da popolnoma vse.
Kdaj boste odmahnili z roko, češ, ne potrebujemo ga. Toliko drugih jedi je, boljših, bolj okusnih, bogatejših in hranljivejših. Šli boste drugam. In jedli več in bolje kakor tu. A nikdar ne boste občutili tega, kar je Kruh. Vaši želodci bodo polni, vaše srce pa prazno.
A če boste kdajkoli začutili to praznino, potem pridite nazaj in iztegnite svoje prazne roke, da vam jih on napolni z občutkom varnosti, domačnosti, toplote, bližine. Da vam jih napolni s tem, kar je na svetu najdragocenejšega: s kruhom. Da bi ga jedli, da bi s tem, ko ga jeste, postajali taki, kakršen je On.
In delili naprej svoj kruh. Da bi bili v vsem, kar dajete v ta svet, taki, kakršen je Kruh za vas. Da bi bili kakor kruh. Kruh, ki ga potrebuje ves svet.
učerajšnja pridiga je bila res waau :) ti da mislit.. kar tako naprej :)
OdgovoriIzbrišilp, Rebeka