Preskoči na glavno vsebino

Kakor kruh

Usedel se je in jim dal kruh.


»Dajem vam kruh, ker je v kruhu odpoved.« Res, koliko grenkobe in razočaranj, koliko prezgodnjih juter in trepetanja pred nevihtami je bilo potrebno zanj. In koliko žuljavih rok. Preveč, da bi lahko človek pomislil, da se je v njem katero od življenj celo popolnoma iztrošilo.

»Dajem vam kruh, ker je v kruhu ljubezen.« Ljubezen, ki smo jo pozabili. Ljubezen, ko mati hrani otroke. Ljubezen, ko si oče odtrga od ust. Ljubezen, ki jo je rodila odpoved. Ljubezen, ki ji ni bilo ničesar težko narediti. Ljubezen, ki je potrpela, ki je odpustila, ljubezen, ki je šla čez vse ovire, previsoke za človeka. V njem je tako velika ljubezen, da je toliko ne moremo skriti v nobeno drugo stvar na svetu.

»Dajem vam kruh, je v kruhu dobrota.« Dobrota, ki se ne spremeni, pa naj bo človek, ki ga jé, še tako sovražen ali brezbrižen. Dobrota, ki noče povračila. Dobrota, ki preseneti. Dobrota, zaradi katere ga imamo tako radi.

»Dajem vam kruh, ker je v kruhu skupnost.« V njem je toliko ljudi, ki ga je ustvarilo, v njem je toliko nečesa, kar ljudi združuje, toliko besed in dejanj, da s kruhom in v kruhu človek nikdar ni sam. V njem sva jaz in ti popolnoma eno. Kruh je namreč za vse. Za vsakogar, ker ga vsakdo potrebuje. Ker se v njem najdeta najnižji in največji, najbogatejši in najrevnejši.

»Dajem vam kruh, ker sem Jaz kakor kruh.«

Ko nam daje kruh, nam daje sebe. Ker je On kakor kruh. Ker želi biti kruh, hrana za vsakogar, dobrota, ki se ne neha, ljubezen, ki gre čez vse, odpoved, ki da popolnoma vse.

Kdaj boste odmahnili z roko, češ, ne potrebujemo ga. Toliko drugih jedi je, boljših, bolj okusnih, bogatejših in hranljivejših. Šli boste drugam. In jedli več in bolje kakor tu. A nikdar ne boste občutili tega, kar je Kruh. Vaši želodci bodo polni, vaše srce pa prazno.

A če boste kdajkoli začutili to praznino, potem pridite nazaj in iztegnite svoje prazne roke, da vam jih on napolni z občutkom varnosti, domačnosti, toplote, bližine. Da vam jih napolni s tem, kar je na svetu najdragocenejšega: s kruhom. Da bi ga jedli, da bi s tem, ko ga jeste, postajali taki, kakršen je On.

In delili naprej svoj kruh. Da bi bili v vsem, kar dajete v ta svet, taki, kakršen je Kruh za vas. Da bi bili kakor kruh. Kruh, ki ga potrebuje ves svet.

Komentarji

  1. učerajšnja pridiga je bila res waau :) ti da mislit.. kar tako naprej :)
    lp, Rebeka

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj