Rečem ti: Vstani!

»Mladenič, rečem ti: vstani!«

»Recept je preprost,« boste rekli. »Samo rečeš in vstane. To pa res ni nič posebnega. To bi znal storiti vsak.« In zakaj tega vsakdo ne stori? Zakaj ne samo reče, samo pokaže, pa bi bilo vse drugače?

Res. Jezus namreč tega ni rekel samo mladeniču. To je rekel tudi njegovi materi. Da bi tudi ona slišala, da bi se naučila, kaj je treba govoriti svojemu otroku. Da bi vedela, da mu je treba to vedno znova govoriti in se nikdar ne ustaviti, pa četudi se zdi nesmiselno. Govoriti, tudi če bo odmahnil z roko. Govoriti seveda bolj s svojimi dejanji, kot z besedami. Govoriti, da bo razumel: treba je vstati.

Ker to preprosto mora slišati. Ker mora vstati iz kulture smrti in iti v življenje. Kdo mu bo sicer to povedal, če ne mi?

Morda mi boste potožili, da ste nemočni, nesposobni, da nimate možnosti proti temu, kar jim v duše vceplja svet. Pa to skorajda ni res. Tako tesno so vam blizu, da jim vaša dejanja govorijo bolj kot katerakoli druga. Še posebno, če so drugačna kakor tista zunaj hiše. Če ste sposobni predenj postaviti zahtevnost. Če se je sami ne bojite. Če je v vašem načrtu res dobro, ki jim želite, ne pa to, da bi bili pri njih priljubljeni. Res, treba je samo reči, samo pokazati.

Ker to preprosto mora videti. Kdo mu bo to pokazal, če ne mi?

Prevečkrat nas onesposobijo že zavijajoči pogledi in vzdihi o staromodnosti. Mislimo si, da jim bomo ustregli, da bomo »kul« in »super«, če se bomo pač vdali toku in jih pustili, da gredo, kamor gredo. Pa ne bomo. Ne. Mladi želijo in potrebujejo nekoga, ki jim bo znal postaviti meje, ki jim bo vedel povedati, kaj je zanje dobro, ki bo imel z njihovimi težavami sočutje in jih bo poskušal razumeti, ne pa jih pustiti, da grejo svojo pot. Mladi potrebujejo nekoga, ki bo hodil pred njimi in ki jih bo prijel za roko, kadar bodo duhovno umrli ter jim rekel: »Mladenič, rečem ti: vstani!«

Naša naloga, naša pot, naše besede morajo biti zahtevnost, drugačnost, ki jim ne bo všeč. A saj tudi nobeno zdravilo ni sladko, pa prinese veliko dobrega. Saj imajo vendar samo nas. Saj smo vendar samo mi, ki jih v razumevanju njihovih težav ne želimo oropati.

Ne slišijo? Morda dolgo časa ne bojo. Ali pa vsaj ne bo videti, da so. A nihče ne ve, koliko časa potrebuje seme, da zrase. Eno prej, eno kasneje. A če ni semena, nikoli ne bo.
Zavedajmo se: smo sejalci. Sejalci, ki morajo noč in dan hoditi po polju in metati vanj besede tistega lepega dne: »Mladenič, rečem ti: vstani!« ...

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Iskati večje dobro

Slika
Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...
Preberite več