Preskoči na glavno vsebino

Bolj pomembno vprašanje, kot si mislimo

»Kaj pravijo ljudje? Kaj pravite vi: kdo sem?«

Zakaj je to vprašanje tako strašno pomembno? Hodimo k maši, pošiljamo otroke k verouku, nič ne bentimo čez Cerkev, prikimamo, če kaj reče papež, pa amen. Dovolj. Mar to ne odgovarja na to vprašanje? Morda ja, morda ne. Odvisno, kaj se skriva za vsemi temi mojimi krščanskimi »aktivnostmi«.

Gre namreč za temeljno vprašanje, kar zadeva moje krščanstvo: kdo je zame Jezus Kristus? Ne samo vprašanje mene kot kristjana, temveč celo mene kot človeka. Brez odgovora na to vprašanje, pri katerem so morali Jezusovi učenci priti »na čisto«, nima smisla nadaljevati. Če Jezus ni Mesija, če ni tisti, ki bo spremenil moje življenje, če ni tisti, brez katerega ne morem, če nimajo njegove besede name nobenega vpliva in me ne presenetijo, potem nima smisla.

Zakaj je to vprašanje tako pomembno? Ker lahko rečemo: povej mi, v kakšnega Boga veruješ, in povem ti, kdo si.

Svojo podobo Boga namreč ne nosimo samo v svojih prsih in svojem verovanju, ampak tudi na obrazu, na rokah, na ustnicah. Moja podoba Boga in moja vera namreč bolj vpliva na ljudi okoli mene, kot si mislimo. Še posebno pa na mojo družino in na moje prijatelje. Če je moj Bog kot avtomat, bom tudi do ljudi takšen. Če je moj Bog diktator, bom tudi jaz do drugih tak. Če je moj Bog nacionalist ali verski gverilec, bo tudi moje obnašanje do drugačnih tako.

Podobno je, kot med starši in otroci. Jabolko ne pade daleč od drevesa, pravimo, in res je tako. V sebi bomo vedno nosili navade, poglede, prepričanja naših staršev. Po njih se bomo ravnali. Toda ali so te stvari dobre ali slabe, bomo morali vedno znova presojati. Kot se vedno znova vpraševati: »Kdo je zame Jezus Kristus?« Jezus Kristus in jaz, to je temeljni odnos mojega življenja. Odnos, o katerem danes mnogo kristjanov ne razmišlja. Ker mislijo, da gre za postransko zadevo, ki med mano in tabo nima nobene zveze. Pa jo ima. Kakršen je odnos med mano in Jezusom, takšen bo odnos – vsaj v osnovi – med nama. Ne more biti drugačen.

In naš odgovor? Iskren, kajpada. Kdo si, moj Bog? Takšnega obraza, kot ga je nosil Churchill, Hitler, Gandhi, Janez Pavel II., moja mama ... ? Ne pojdimo v naš naslednji odnos brez tega odgovora. Da ne bo prazen. Da ne bo samo za to, da se reši vprašanje mene in moje družbe.

Ta odgovor je pomemben. Ker gre za odgovor, ali želim svoje življenje zapraviti ali rešiti.

Komentarji

  1. Ja, dobro vprašanje, ki si ga je potrebno zastaviti vsak dan; ko si srečen ali nesrečen, zadovoljen ali nezadovoljen, zdrav ali bolan, ... Vendar to ni lahko, predvsem ne tistemu, ki svojo vero ne poglablja, ampak se je oklepa zaradi tradicije in se ne zaveda, da smo Cerkev mi vsi.
    Cerkve se bodo še naprej praznile, če se ne bo začelo z dobrimi katehezami odraslih, tako glede evangelijskega sporočila, kot glede Cerkve. Vprašajmo se, koliko kristjanov se zaveda trojne službe, ki smo jo prejeli pri svetem krstu in potrdili pri sveti birmi, koliko jih razume zapoved ljubezni? In nenazadnje se vprašajmo, koliko je tistih, ki vedo o delovanju Cerkve le tisto, kar slišijo po medijih, ...?
    Vprašajmo se tudi, kdo je kriv za to! Krivi smo vsi, kleriki in laiki! Zakaj? Ker ni prave komunikacije in se vsak zanaša po liniji najmanjšega odpora na drugega? Ker tisti, ki poskuša nekaj narediti naleti na "poleno"? Ali pa morda zato, ker je tako že dobro, samo, da ne bo slabše?
    Potrebno je moliti, prositi, se zahvaljevati, ampak tudi razumeti, sicer se išče tisto, kar manjka pri raznih gibanjih in prenovah, ki mejijo že na sekte.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n