Znotraj je vesolje
Danes bi rad z vami odšel tja, kamor oko ne vidi, od koder se ne razlegajo glasovi, v svet, ki je tako skrit, da ga ne more videti nihče. Da ga nihče ne najde, nihče ne odkrije. V njem so resnice, ki bi povedale marsikaj, marsikaj razložile, še več pa zavile v nejasnosti in skrivnostnosti.
To je kraj, v katerega marsikdo misli, da pozna njegov vhod, pa ga ni nikdar videl. Kraj, za katerega je bil farizej prepričan, da ga pozna, pa ni bil nikoli v njem, in kraj, v katerega je stopil Jezus, Bog. Vaše srce. Notranja kamrica. Ali kakorkoli že bi ga hoteli imenovati: vaš prostor, ki ga poznate samo vi.
Vsak človek ima tak prostor. Prostor, v katerega se spravlja vse, kar je človek kdaj videl, kar je doživel, s čimer se mučil, kar ga je veselilo in onesrečilo, vsak korak, ki ga je prehodil v svojem življenju. Vse, kar usmerja njegove odločitve, vse, zaradi so takšne, kakršne so. In jih ne pozna nihče razen njega samega. In jih ne more poznati in ne razumeti – saj nikdar ne ve, iz česa vse so nastale.
Farizej Simon je videl le košček tega, kar je videl v odločitvah in dejanjih grešnice. Nikdar ni in ne bo vedel, zakaj je storila, kar je storila, nikdar ne bo poznal resničnega ozadja, zato njegova sodba ne bo nikdar pravilna, nikdar resnična. Kot ne bo tudi naša, ko bomo gledali in sodili ljudi po njihovih besedah, po njihovem obrazu in obnašanju, po tem, kar vidimo. Kar vsaj za košček razodeva resnično ozadje stvari, ki jih storimo ljudje, je v tem, kaj je sposobna premagati njihova ljubezen: ali je človek sposoben česa, kar se ne ozira na to, kaj pravijo ljudje.
V tem se namreč pokaže, kaj človek nosi v svojih prsih. Seveda ne bomo nikdar spoznali vse človekove resnice, lahko pa ji pustimo, da se nas vsaj za trenutek dotakne. Lahko ji pustimo, da pove, kar želi. Da jo spoznamo do obisti, ne samo po njenem izgledu. Ne samo po tem, kar pravijo ljudje. Za to pa je treba veliko časa, veliko pogovora, veliko spoštovanja, veliko razumevanja, veliko molitve. Same stvari, ki nam jih danes tako manjka.
Morda bo pomagalo, če pogledamo na to, kaj vse stoji za našimi odločitvami in dejanji. Če pogledamo v svojo kamrico in na vse, s čimer se je morala namučiti, da je povedala eno samo dobro besedo. Več bomo odpustili. Več bomo ljubili.
Vsak človek ima tak prostor. Prostor, v katerega se spravlja vse, kar je človek kdaj videl, kar je doživel, s čimer se mučil, kar ga je veselilo in onesrečilo, vsak korak, ki ga je prehodil v svojem življenju. Vse, kar usmerja njegove odločitve, vse, zaradi so takšne, kakršne so. In jih ne pozna nihče razen njega samega. In jih ne more poznati in ne razumeti – saj nikdar ne ve, iz česa vse so nastale.
Farizej Simon je videl le košček tega, kar je videl v odločitvah in dejanjih grešnice. Nikdar ni in ne bo vedel, zakaj je storila, kar je storila, nikdar ne bo poznal resničnega ozadja, zato njegova sodba ne bo nikdar pravilna, nikdar resnična. Kot ne bo tudi naša, ko bomo gledali in sodili ljudi po njihovih besedah, po njihovem obrazu in obnašanju, po tem, kar vidimo. Kar vsaj za košček razodeva resnično ozadje stvari, ki jih storimo ljudje, je v tem, kaj je sposobna premagati njihova ljubezen: ali je človek sposoben česa, kar se ne ozira na to, kaj pravijo ljudje.
V tem se namreč pokaže, kaj človek nosi v svojih prsih. Seveda ne bomo nikdar spoznali vse človekove resnice, lahko pa ji pustimo, da se nas vsaj za trenutek dotakne. Lahko ji pustimo, da pove, kar želi. Da jo spoznamo do obisti, ne samo po njenem izgledu. Ne samo po tem, kar pravijo ljudje. Za to pa je treba veliko časa, veliko pogovora, veliko spoštovanja, veliko razumevanja, veliko molitve. Same stvari, ki nam jih danes tako manjka.
Morda bo pomagalo, če pogledamo na to, kaj vse stoji za našimi odločitvami in dejanji. Če pogledamo v svojo kamrico in na vse, s čimer se je morala namučiti, da je povedala eno samo dobro besedo. Več bomo odpustili. Več bomo ljubili.
Komentarji
Objavite komentar