Vsak potrebuje Boga
Zgodilo se je nekaj nepričakovanega! Bog je prišel na svet!
Na svet, ki ga ne potrebuje kot Boga, ampak kot igralca v zgodbi. Na svet, v katerem se mora boriti s svojimi plastičnimi posnetki, božički, potovanji, televizijo in z ničem, ki ga ustvarjajo. Na svet, ki ga bo imel za sad človeške domišljije, za figuro zaslužka, za provokatorja, za zvezdo verskega turizma ... Za vse, samo za Boga ne.
Veliko si upa.
In ravno to je pri Bogu tako neverjetno: da stopa prav tja, kjer ga ne potrebujejo, ker ve, da ga prav tam tako močno potrebujejo. V nezavedno temo, v nikdar zastavljene vprašaje, v poglede brez prihodnosti.
Zakaj? Ker se sili tja? Ker hoče vzbujati pozornost? Ne. Ker brez njega preprosto ne gre.
Stopa najprej tja, kjer so ljudje začutili, da ga potrebujejo. Stopa v razdrte družine in k osamljenim ljudem; stopa k obupanim in neutolažljivo žalostnim; stopa k vsem, ki so to noč razočarani in malodušni, vsem, ki ne verjamejo v prihodnost ali v življenje; stopa k vsem malim: vsem, ki so začutili, da je v brez njega nekaj strahovito narobe, da ni upanja, ne prihodnosti, in so mu zato odstopili del svojega srca.
Stopa pa tudi med nas, četudi se nismo našli v nobenem od ubogih. Ker je vsak od nas na nek način vendarle ubog. Pa če prebiva znotraj betlehemskih ulic ali na poljanah zunaj njega. Vsakemu nekaj manjka. Vsakemu manjka Bog. Ne denar, ne darila, ne užitki, ne karkoli drugega ne bo potešilo te samote. Samo Bog. Ker človek potrebuje Boga.
Ko pridemo do tega, ko postanemo dovolj majhni oziroma to sprejmemo, potem najdemo svojo tolažbo, svojo dopolnitev v majhnosti Boga, ki se danes spušča nad nas s svojim mirom. Najdemo ga v svojih nepopolnostih, v svojih smrdečih hlevih, saj more priti le tja: tam smo ga sposobni zares vzeti za svojega. Saj ravno to želi od nas. Saj ravno to želimo tudi mi.
Začutite, da ga potrebujete, in bo prišel k vam. In bo prinesel ravno tisto, kar potrebujete: nekoga, ki bo z vami v vsakem stanju in razpoloženju, na vsaki, tudi zgrešeni poti. Samo to je treba: priznati si, da ga potrebujemo. In on bo že tam.
Na svet, ki ga ne potrebuje kot Boga, ampak kot igralca v zgodbi. Na svet, v katerem se mora boriti s svojimi plastičnimi posnetki, božički, potovanji, televizijo in z ničem, ki ga ustvarjajo. Na svet, ki ga bo imel za sad človeške domišljije, za figuro zaslužka, za provokatorja, za zvezdo verskega turizma ... Za vse, samo za Boga ne.
In ravno to je pri Bogu tako neverjetno: da stopa prav tja, kjer ga ne potrebujejo, ker ve, da ga prav tam tako močno potrebujejo. V nezavedno temo, v nikdar zastavljene vprašaje, v poglede brez prihodnosti.
Zakaj? Ker se sili tja? Ker hoče vzbujati pozornost? Ne. Ker brez njega preprosto ne gre.
Stopa najprej tja, kjer so ljudje začutili, da ga potrebujejo. Stopa v razdrte družine in k osamljenim ljudem; stopa k obupanim in neutolažljivo žalostnim; stopa k vsem, ki so to noč razočarani in malodušni, vsem, ki ne verjamejo v prihodnost ali v življenje; stopa k vsem malim: vsem, ki so začutili, da je v brez njega nekaj strahovito narobe, da ni upanja, ne prihodnosti, in so mu zato odstopili del svojega srca.
Stopa pa tudi med nas, četudi se nismo našli v nobenem od ubogih. Ker je vsak od nas na nek način vendarle ubog. Pa če prebiva znotraj betlehemskih ulic ali na poljanah zunaj njega. Vsakemu nekaj manjka. Vsakemu manjka Bog. Ne denar, ne darila, ne užitki, ne karkoli drugega ne bo potešilo te samote. Samo Bog. Ker človek potrebuje Boga.
Ko pridemo do tega, ko postanemo dovolj majhni oziroma to sprejmemo, potem najdemo svojo tolažbo, svojo dopolnitev v majhnosti Boga, ki se danes spušča nad nas s svojim mirom. Najdemo ga v svojih nepopolnostih, v svojih smrdečih hlevih, saj more priti le tja: tam smo ga sposobni zares vzeti za svojega. Saj ravno to želi od nas. Saj ravno to želimo tudi mi.
Začutite, da ga potrebujete, in bo prišel k vam. In bo prinesel ravno tisto, kar potrebujete: nekoga, ki bo z vami v vsakem stanju in razpoloženju, na vsaki, tudi zgrešeni poti. Samo to je treba: priznati si, da ga potrebujemo. In on bo že tam.
To razmišljanje mi je pa res všeč :)
OdgovoriIzbriši