V iskanju mladih ... ali templja?
Iskanje naših mladih, podobno iskanju Jožefa in Marije, navdaja starše z grozo. Najprej v njihovih malih nevšečnostih in navihanosti. Potem, ko rasejo, pa vedno bolj v spoznavanju, da naši otroci naenkrat niso več naši. Kot da so nekdo drug. Prej naš mali, tako poslušen in prisrčen, zdaj pa se zapira pred nami, oblači v črnino in prebada ustnice ...
Mogoče mislite, da so vaši otroci izgubljeni. Morda zato, ker vas ne poslušajo. Morda zato, ker so drugačni od vas, ker so jim všeč povsem nasprotne stvari kot vam. Morda zato, ker so se spremenili, morda zato, ker več živijo skozi ekrane in ekrančke kot s pogledom na obraz. Morda še zaradi česa drugega.
Toda naši otroci so v resnici izgubljeni, če niso v tem, kar je njihovega Očeta. In danes mnogo otrok ne ve, kje bi našli to Očetovo hišo. Nihče jim je ni pokazal. In se izgubljajo. Ker jo morajo najti. Ker je jasno, da drugače ne gre. Da morajo biti tam. In poskušajo tam, kjer čutijo varnost, sočutje, zadovoljstvo ... na kratek rok. Potem se seveda nobena zasvojenost, pa najsi gre za denar, računalnik, internet, spolnost, alkohol ... ne zdi čudna.
Vprašanje, ki naj bi torej najbolj trlo naše družine, ni v tem, zakaj otrok ni izbral tistega, kar so mu želeli pokazati starši (pa ne govorimo nujno le o veri), ampak predvsem to, ali so starši res izbrali to, kar so mu pokazali. Jezus nikdar ne bi zašel v tempelj, če ga ne bi tja peljala njegova starša in če ne bi vedel, da se v njem tudi onadva počutita dobro.
Pa ne bom rekel, da morajo naši otroci cele dneve preživeti po cerkvah. Bom pa rekel, da bi morali naši otroci v sebi najti tisti prostor, kamor se lahko zatečejo po varnost, mir, modrost, zaupanje, moč, ko vse zunanje odpove. Da bi morali najti pot vase preko svojih staršev, ki so pred njimi opravili isto pot. Da bi morali tudi v svoji družini spoznati svoj tempelj, ki ni hiša kupčevanja, pogajanja, izsiljevanja, izmikanja, pretentavanja, maščevanja, izkazovanja oblasti in kraj nebodigatreba, ampak hiša poslušanja, občutljivosti za drugega, solidarnosti, učenja, usklajevanja in pogovora ter, da, tudi molitve.
V družini, v kateri ni Boga, kmalu ne bo tudi človeka. Kajti kaj boš počel v templju, če v njem ni mogoče najti Boga? Kaj boš počel v družini, če ni v njej nič drugače kot zunaj nje?
Mogoče mislite, da so vaši otroci izgubljeni. Morda zato, ker vas ne poslušajo. Morda zato, ker so drugačni od vas, ker so jim všeč povsem nasprotne stvari kot vam. Morda zato, ker so se spremenili, morda zato, ker več živijo skozi ekrane in ekrančke kot s pogledom na obraz. Morda še zaradi česa drugega.
Toda naši otroci so v resnici izgubljeni, če niso v tem, kar je njihovega Očeta. In danes mnogo otrok ne ve, kje bi našli to Očetovo hišo. Nihče jim je ni pokazal. In se izgubljajo. Ker jo morajo najti. Ker je jasno, da drugače ne gre. Da morajo biti tam. In poskušajo tam, kjer čutijo varnost, sočutje, zadovoljstvo ... na kratek rok. Potem se seveda nobena zasvojenost, pa najsi gre za denar, računalnik, internet, spolnost, alkohol ... ne zdi čudna.
Vprašanje, ki naj bi torej najbolj trlo naše družine, ni v tem, zakaj otrok ni izbral tistega, kar so mu želeli pokazati starši (pa ne govorimo nujno le o veri), ampak predvsem to, ali so starši res izbrali to, kar so mu pokazali. Jezus nikdar ne bi zašel v tempelj, če ga ne bi tja peljala njegova starša in če ne bi vedel, da se v njem tudi onadva počutita dobro.
V družini, v kateri ni Boga, kmalu ne bo tudi človeka. Kajti kaj boš počel v templju, če v njem ni mogoče najti Boga? Kaj boš počel v družini, če ni v njej nič drugače kot zunaj nje?
Komentarji
Objavite komentar