Preskoči na glavno vsebino

V iskanju mladih ... ali templja?

Iskanje naših mladih, podobno iskanju Jožefa in Marije, navdaja starše z grozo. Najprej v njihovih malih nevšečnostih in navihanosti. Potem, ko rasejo, pa vedno bolj v spoznavanju, da naši otroci naenkrat niso več naši. Kot da so nekdo drug. Prej naš mali, tako poslušen in prisrčen, zdaj pa se zapira pred nami, oblači v črnino in prebada ustnice ...

Mogoče mislite, da so vaši otroci izgubljeni. Morda zato, ker vas ne poslušajo. Morda zato, ker so drugačni od vas, ker so jim všeč povsem nasprotne stvari kot vam. Morda zato, ker so se spremenili, morda zato, ker več živijo skozi ekrane in ekrančke kot s pogledom na obraz. Morda še zaradi česa drugega.

Toda naši otroci so v resnici izgubljeni, če niso v tem, kar je njihovega Očeta. In danes mnogo otrok ne ve, kje bi našli to Očetovo hišo. Nihče jim je ni pokazal. In se izgubljajo. Ker jo morajo najti. Ker je jasno, da drugače ne gre. Da morajo biti tam. In poskušajo tam, kjer čutijo varnost, sočutje, zadovoljstvo ... na kratek rok. Potem se seveda nobena zasvojenost, pa najsi gre za denar, računalnik, internet, spolnost, alkohol ... ne zdi čudna.

Vprašanje, ki naj bi torej najbolj trlo naše družine, ni v tem, zakaj otrok ni izbral tistega, kar so mu želeli pokazati starši (pa ne govorimo nujno le o veri), ampak predvsem to, ali so starši res izbrali to, kar so mu pokazali. Jezus nikdar ne bi zašel v tempelj, če ga ne bi tja peljala njegova starša in če ne bi vedel, da se v njem tudi onadva počutita dobro.


Pa ne bom rekel, da morajo naši otroci cele dneve preživeti po cerkvah. Bom pa rekel, da bi morali naši otroci v sebi najti tisti prostor, kamor se lahko zatečejo po varnost, mir, modrost, zaupanje, moč, ko vse zunanje odpove. Da bi morali najti pot vase preko svojih staršev, ki so pred njimi opravili isto pot. Da bi morali tudi v svoji družini spoznati svoj tempelj, ki ni hiša kupčevanja, pogajanja, izsiljevanja, izmikanja, pretentavanja, maščevanja, izkazovanja oblasti in kraj nebodigatreba, ampak hiša poslušanja, občutljivosti za drugega, solidarnosti, učenja, usklajevanja in pogovora ter, da, tudi molitve.

V družini, v kateri ni Boga, kmalu ne bo tudi človeka. Kajti kaj boš počel v templju, če v njem ni mogoče najti Boga? Kaj boš počel v družini, če ni v njej nič drugače kot zunaj nje?

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n