Kaj naj storimo?

»Kaj naj storimo?«

Priti do tega vprašanja je že veliko. Pomeni, da te je prizadelo. Da se ti zdi, da ne gre vse, kot bi moralo. Pa čeprav so rezultati v redu. Čeprav ne stradaš kruha, so otroci našiti z dobrimi ocenami in vsak v roki pestuje svoje darilo. Kdor zna v takem toku prepoznati mrtvilo duše, kdor se zna v trgovini ustaviti in v ogledalu opaziti utrujene oči, kdor zna prepoznati, da je njegovo življenje samo še hitenje, kdor je še občutljiv na to, kaj se dogaja na dnu, ta ima pred seboj rešitev. Mnogi ne pridejo do tega.

»Kaj naj storimo?«

Odgovorov na to vprašanje je cela množica. Vsak dan jih dobivamo na izložbi, vsak dan nam jih ponujajo na vsakem koraku. Instant sreča. Za danes. Kaj bo jutri? Kdo ve. Bolj ali manj droga take ali drugačne vrste.

A če smo res občutljivi, če res znamo prepoznati in si priznati razočaranje, ki ga doživljamo nad nadomestki za tisto, kar potrebuje naša duša, če glavobola ne bomo ugasnili s prvim analgetikom, ki nam pride pod roke, potem bomo prišli do kratke, a boleče ugotovitve: zmanjkalo nam je veselja.

Veselja nad vsem. Kako težko je danes videti človeka, ki se ne smehlja, ker ga ima pod kapo ali ker je njegov kolega pravkar izpustil kakšno perverzen dovtip. Kako težko je najti nekoga, ki bi se res od srca zasmejal svojim napakam in ki bi od samega veselja koga objel. Kako težko je najti nekoga, ki za dobro voljo ne rabi krohota, ker je njegova vest mirna.

»Kaj naj storimo?«

Kako najti veselje v tem skrhanem svetu? V pogrevanju »dobrih starih časov«, kot delajo mnogi, bodisi s triglavo čepico na glavi bodisi z jamranjem nad sedanjostjo? Ne eno ne drugo jih ne bo prineslo nazaj. Niti ne bo spremenilo sedanjosti.

Nič kaj posebnega ni treba storiti. Samo opravljati svoje človeške zadeve, svoje dolžnosti. Opravljati jih s srcem. Kot človek. Kot pravičen in pošten človek, s pravimi načrti, s pravimi nameni in z izbranim ciljem.

In ko bomo postali spet ljudje, se nas veselje ne bo moglo izogniti. Saj je veselje temeljna lastnost človeka. Še bolj kristjana. Zakaj? Ker brez njega ne more živeti. Ker brez veselja ni prihodnosti in ker ni veselja, če ni prihodnosti.

Prihodnost pa je. Ker je Gospod blizu. In ker je v Njem edina prihodnost.