Kaj toliko vpije?


Glas vpijočega v puščavi ... Kjer kriči in ga nihče ne sliši?
Glas vpijočega takrat in danes ... in še vedno nihče ne sliši?

Velikokrat imamo tisti, ki smo kakorkoli vpeti v vzgojo, očetje, matere, učitelji, kateheti in še kdo, občutek, da govorimo v prazno; da se trudimo v prazno; da je vse, kar delamo, brezsmiselno ... kakor vpitje v puščavi, kakor kričanje med tisoč in tisoč hrupi današnjega sveta. Kjer te nihče ne sliši. Pa tudi če te sliši, skomigne z rameni in gre svojo pot.

Ni tako samo z govorjenjem. Vse naše oznanilo, pa naj bo to samo droben zgled, ki ga postavljamo »svetu na ogled«, marsikdaj ne sproži samo ignorance, temveč tudi nasprotovanje in zasmeh. Da se začneš spraševati, ali je sploh prav kaj govoriti in ali ne bi bilo bolje raje molčati.

To navdaja človeka z obupom, mar ne?

Zato marsikdo utihne. Ali pa ga utišajo tisti, ki jih to moti ali jim odžira dobiček. Nezavedajoč se, da je morda prav to tisto, kar ga bo rešilo ...

Ko človek utihne, sliši. Kdor namreč želi govoriti prave stvari, mora najprej poslušati. Poslušati glas tistega, ki vpije v tvoji puščavi, med tistimi tisoč zvoki v tvoji glavi, v tvojem srcu. Kdor želi govoriti prave stvari, mora najprej stopiti v svojo puščavo in postaviti stvari na pravo mesto. Poslušati. Moliti, če hočete drugo besedo.

Pripraviti Gospodovo pot pomeni izprazniti jo, narediti prostor zanjo. Prekopati svoje ceste, svoje načine, svoje besede, predvsem pa svoje načrte in s tem povezana samoočitanja in neuspehe.
Naša naloga je samo pripraviti pot, spremeniti se. Ko bo torej pot prazna, bo imel Gospod prostor, da pride. Da pride k vsem tistim, ki smo jim blizu, po svojih poteh, po svojih besedah, po svojih dejanjih ... ki jih bodo ubirale naše noge, ki jih bodo izvrševale naše roke, ki jih bodo govorila naša usta.

Takrat tudi ne bo več dvoma in ne sekiranja, če govorimo v prazno. Kajti Gospodove besede nikdar ne grejo mimo človeka. Kajti »vse človeštvo bo videlo Božje odrešenje.« (Lk 3,6) Brez izjeme bodo zarezale v človeka, da se bo moral odločiti. To pa je pravzaprav naloga glasu vpijočega v puščavi ...

Komentarji

  1. Lojze Potočnik6. 12. 09, 13:07

    Ko utihnemo, si napravimo pot, da slišimo vpijajočega v puščavi. Puščava so naše slabosti skozi katere si Gospod težko utira pot.
    Ob žeji in lakoti prisluhnemo vsakemu glasu vpijajočega v naši puščavi.
    Pa lepo nedeljo ti želim.

    OdgovoriIzbriši
  2. Aljoša6. 12. 09, 20:41

    Gospod je potrpežljiv. Tudi če ne utihnemo v adventu, bo počakal do posta ... ali do navadnega dneva, ker ne potrebuje pompa in velikih slavji. On je v rahlem vetriču.

    OdgovoriIzbriši
  3. Andrej Vončina (voncio83@gmail.com)8. 12. 09, 00:09

    Ja, je treba delati, garati - ni kar tako obmolkniti in se znebiti vseh odvečnih glasov. Se pa splača, to drži kot pribito!

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Iskati večje dobro

Slika
Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...
Preberite več