Besede za srce

Ko sem bil nazadnje tam, sem se jih še bal ... "Ta grdih" seveda, stvorov s človeškim telesom in zverinsko nasmehnjenim obrazom, ki mu je dodatno grozo vzbujala razmršena oprava in velik, iz ust viseč jezik ter "hlača", nogavica, polna pepela, s katero je mahedral okoli sebe in strašil otroke. Utelešenje groze. Ob njih so bili "ta lepi" le majhna tolažba, saj njihovih "lepih" obrazov med pisanimi trakovi, "čuškami" zlepa nisi ugledal. Samo "ta stari" in "ta stara" sta skrivenčeno opozarjala, da je poleg vsega lepega tudi realnost, ki pride slejkoprej, in da lahko tudi ta realnost spada v sprevod "ta lepih", ki hodijo po hišah in želijo vse dobro. Da ne bi šlo samo za ples, je tu praktična izvedba dobrote in ustrežljivosti, "rezijan" ali "cgajnar", ki obrusi nože in prinese ogenj v hišo. S svojo osebno toploto, seveda. Vse je tako staro in vse tako novo, še zdaj. Še zmeraj isti sprevod, ...

Namesto meča je vsak od njih v rokah držal storž, ki ga je po poti navzgor počasi lupil - in z njim odstranjeval reči, ki se jih vidi le navzven. Da bi prišel do svoje prave podobe, do središča svojega srca. Do tega, kar resnično je. Kajti to mora delati vitez celo življenje. V tem je njegova plemenitost. V tem je tudi edina rešitev za vse, ki se trudijo biti mladi. Kajti mladost že zdavnaj ni več samo sproščen čas, ko imaš ideale, idejo o spreminjanju sveta in trdne vrednote, za katere se boriš z vso močjo, globoko zakoreninjene v svojih prepričanjih in dejanjih. Zanje je treba izvleči meč in si jih osvojiti. Ponosen sem na tistih 19 mladih, ki si je sinoči UPALO iti po poti križa, ki te razgali do obisti. Ki te ne more pustiti ravnodušnega, če ga vzameš zares. Ki te lahko popolnoma prevzame ali popolnoma odbije. Tvegana avantura je to, za kogarkoli od nas. In če si pred Kraljico upajo postati in jo prositi za toliko in toliko svojih idealov in za toliko tistih mladih, ki jih nimajo, ...

Mogoče bo še komu všeč besedilo ... da bo vedel, da ni sam, ko je sam :)

... in da se v prah povrneš ... Eden meni najljubših stavkov, kar jih je. Razbije vse, kar smo si nagrmadili na svojo lastno podobo, na svojo lastno resnico. Prah, to je naša resnica. Nič več. Vse, kar se temu prida, vse, kar si mislimo, da smo, pa smo še daleč od tega, vse, kar si lažemo v obraz, odpade pred tem stavkom. Res je že skrajni čas. Da si povem resnico, da si natančno očrtam to, kar vidim v ogledalu. S tem, ko si bom zadal bolečo resnico, bom očistil gnojno rano. Z bolečino si bom mnogo bolečin prihranil. Brez iluzij se je težje kazati, a je lažje hoditi. Pravijo, da je treba za lepoto potrpeti. A prosim vas, ne v tem primeru. Potrpite raje za zdravje, potrpite raje s tistimi, ki bodo morali potrpeti z vami in vašo pravo podobo, potrpite za dolgo pot, ki jo je treba prehoditi k sebi, a ne trpite za reklamo. Se ne splača. Tako, zrcalo je nastavljeno, zdaj moram samo odpreti oči. Počasi, počasi odpreti oči. Še prej vzravnati se in se pripraviti, da bom sprejel, kar bom videl....

Resnično sem se trudil, da bi šla ta tema gladko mimo mene, ne da bi se je moral dotikati. Računal sem tudi na to, da bo opravljena na t.i. slovenski način, pa je postala še bolj slovenska, kot sem mislil, da bo. Če je bila prej slovenska na način "Pohodite me, moj hrbet vam je na voljo", potem je sedaj simfonija trmasto drugačna: "Prav vam bodi, Hrvati neumni ..." Dogajanje ob mejnih sporih je že tako dolgo, da si je vsakdo o njem lahko ustvaril svoje mnenje. Ob dogajanju zadnje čase pa se je morda še tako prepričana glava zmedla, omahljivci so postali goreči branilci, tisti s ščiti pa so si nabavili mitraljeze. Patrie so končno v uporabi in vse se zdi kot da smo se le postavili zase, pa se zdi tudi, da smo prekoračili mejo dobrega okusa. Ves nacionalizem, ki ga zganjamo okrog meje, se mi zdi upravičen, da bi branili "naše državne interese". Na drugi strani pa se mi oglaša pomislek, da smo začeli komunicirati kot Hrvati in ne drugače od njih. Z izsiljevan...

Ne piše, toda, ali si predstavljate, kaj je govoril Jezus tistega dne v nabito polni hiši? Je govoril težke stvari? Že mogoče. Verjetno tudi lepe stvari, da ga je bilo veselje poslušati. In marsikdo si je pri sebi rekel: »Govorí že, govorí, a kaj, ko je vse le prazna slama.« Verjetno bi marsikdo tudi danes pripomnil kaj takega, obregnil bi se ob Jezusov nauk. Da, tudi nekdo od tistih, ki so se zbasali v majhno hišico, tik ob Jezusa. In mogoče mu ne gre zameriti. Gre za večno star in večno mlad razkorak: med tem, kaj govorimo, in tem, kako se naše besede povezujejo z resničnostjo. Torej na kratko: koliko so naše besede sploh resnične, ker so samo tiste resnične, ki v resnici izražajo, kar smo. Živimo v svetu praznih, plehkih, ničvrednih besed. Zato se le težko še prepustimo, da bi nas kdo »farbal«. Tudi tisti, ki govori resnico. A potem se lahko zgodi marsikaj. Zgodi se, da pride človek brez upanja, brez možnosti. »No, pa njemu povej te sladke besede, ki si nam jih govoril.« Hromi je pr...

Gobavec, skladišče žalosti. Nihče te ne mara, vsi se te izogibajo, vsem si odveč. Razpadanje, znotraj in zunaj. Prepovedano se ga je dotikati. Zaradi zdravja. Razumljivo. Tudi zanj. Kdo bi tvegal bolezen, kdo bi tvegal izobčenost, nečistost? Nekdo vendarle bi. Samo dotik je dovolj in je že ozdravljen, očiščen. Samo dotik. Morda niti ne zaradi dotika samega, ampak ker je bil nekdo zanj pripravljen tvegati svoje življenje, čast, zdravje ... Ker je ta dotik povedal, da mu je za človeka več kot za tisoče človeških postav. Prepričan sem, da gobavca ni toliko ozdravil tistile dotik, ampak ljubezen, s katero je bil kiparjen ta dotik. Korak, ki je premagal toliko ovir, ki si jih je postavil gobavec sam, češ: »Nihče me ne mara,« in tistih, ki so jih do njega postavili vsi, ki so izvedeli za njegovo smrtonosno bolezen. »Hočem se te dotakniti, bodi očiščen.« Hočem te imeti rad. Kdaj smo se zadnjič odločili za ljubezen? Le tisti ima rad, ki se odloči, da bo imel rad. Drugače ne gre. Na tem stojijo...

Sv. Apolonija mi je prinesla novega zobozdravnika. Tako da ne bo več treba skrbeti, ali se bom moral za kako bolečino v ustih zapeljati vse do Ljubljane, kjer ni ne časa ne parkirnega. Očitno se tudi zdravniško osamosvajam. Tudi karies bo počasi izginil iz ust. Pa še nekaj mi je povedala sv. Apolonija s svojimi kleščami: da bo treba prav kmalu iz ust odstraniti vso odvečno modrost. Kot kaže mojim zobem bolj škodi kot koristi, ker jih stiska ob strani in poleg tega, da povzroča bolečino, tudi ustvarja nevarnost, da popolnoma popije korenine ostalih zob. Ajej, ti čudna modrost ... Ko pride, prinese vseh vrst odpovedi. A zaenkrat bom raje izbral svoje zobe. Tako da ... modrost ven! (mogoče pa z bolečino ob ritju le dobiš nekaj modrosti in se zato imenujejo "modrostni zobje" ... če je tako, še ni prepozno ... tudi zame ne ;) )

Rad bi zapisal, da sem zavriskal, ko je padel zastor čez letošnjo EMO. A ko se je še zadnjič stresla "Love symphony", sem si z rokami objel obraz in ... Ne, nisem jokal. Bilo pa mi je žal za mnogimi lepimi skladbami, s katerimi je letos presenetila EMA. Mi je pač manjkal prijeten občutek, ko se požvižgajoč si zmagovalno skladbo napolniš tisti večer "po" in poleg njega še toliko in toliko dni. Da, to je tisto, kar me najbolj moti pri naši zmagovalki: da si je ne moreš peti. Sicer je morda res, da bomo nekaj posebnega (kot da nismo bili vedno ... vsaj pri tem, kako smo vsakokrat izbirali, volili in nezadovoljni prhali nad svojimi "izvoljenimi"), toda to je še vedno "EuroSONG", pod "song" pa si sam predstavljam popevko. Zadošča sicer standardom, a to ni to. Oprostite mi tisti, ki vam je izbranka všeč. Ne bom se zgražal nad načinom izbora. Nasprotno, mislim, da je bil tokrat končno pravi: da na izbor naše popevke ne vpliva samo horda ljudi,...

Ne boste verjeli: celo v tako svetem prostoru, kot je shodnica, se najde kak obsedenec. Celo v še tako popolni stvari, v še tako popolnem človeku se najde kaka umazanija. Nikdar ni popolnosti, vsaki stvari, naj izgleda še tako dobro, se pritakne kaka ost zla, lahko je je samo za malenkost, pa vendar. V vsakem življenju, v vsakem migljaju dneva je možnost, da od nekje prikriči pomanjkljivost. Saj to ni tako slabo. Kjer je pomanjkljivost, tam je prostor za rast. A kaj, ko je s pomanjkljivostmi tako slaba reklama. Tako slaba slika o nas se ustvari ob pomanjkljivostih. Namesto za navadno hišo tako velikokrat za shodnico razglasimo tisto, kar to ni. Zaradi reklame, seveda. In tako postane to, kar ni. Vsi jo imajo radi takšno. In mi se skrivamo za njo. Priznajmo si, tako radi veljamo za shodnico. Radi veljamo kot dobri in pošteni ljudje, ki ne potrebujejo sprememb. Ki so boljši kot veliko drugih. Kot tisti ljudje, ki so tiste sobote prišli v kafarnaumsko shodnico in pričakovali lepih in dobr...