Preskoči na glavno vsebino

Kako Bog piše kartice

Če bi rad kaj povedal človeku, ki ga ne vidim, se usedem za mizo in pišem. Rad bi mu zaželel miru in sreče ob rojstnem dnevu, se pomenil, kako je z njim, mu povedal kaj vzpodbudnega ali se mu potožil o svoji bolečini. Ponavadi pa za tisto klasično pisanje nimam časa. Za take primere je pripravnejši mobilnik. Ali računalnik. Na hitro odtipkam sporočilo in stisnem tipko. In hop, že je pri njem.

Za karkoli se že odločim, na koncu mojega sporočanja je vedno ista stvar: pošiljanje. Kajti bistvo sporočila je, da je poslano. Če ni poslano, ničemur ne koristi. Nikogar ne obogati, nikomur ne pomaga. In – ali sploh obstaja? Če ni poslano, je isto, kot da ga sploh ne bi bilo.

In vemo, kako si vsak od nas želi dobiti pismo, sporočilo, razglednico ... Pomeni, da se je nekdo spomnil na nas, da smo mu dragoceni. Da mu je mar za nas.

Nič drugače ni z življenjem, z ljudmi. Vsak od nas si želi dobiti kako sporočilo, kako pismo. Verjetno je to za koga celo nemogoče, ker se nihče ne spomni nanj. Pa vendar je nekdo, ki piše vsakemu, prav vsakemu človeku, pa četudi gre za najbolj revnega, najbolj osovraženega, najmanj priljubljenega človeka.

Ne veš, kako piše Bog? Ti si njegova kartica! Nate piše, kar želi povedati ljudem tvojega vsakdanjika. In ti greš ... in si poslan.

Poslan, da poveš, kaj je ljubezen, veselje, mir ... da poveš, kaj po tebi pošilja Bog: »Bolnike ozdrávljajte, mrtve obujajte, gobave očiščujte, hudobne duhove izganjajte« (Mt 10,8).

Lepe kartice so to. Vsak od nas bi si jo želel dobiti. Predvsem zato, ker ni toliko pomembno, kako lepa je slika na kartici, ampak to, kako je napisana. Nihče je ne bi bral, če bi bilo na njej veliko vzvišenih, a praznih besed. To je vedel tudi Bog, zato jo je napisal s krvjo. Svojo krvjo.

Tako torej. Napisan boš kmalu, z blagoslovom dobiš znamko, potem pa ... saj veš: napisana, a neposlana kartica je največja tragedija sveta ...

Komentarji

  1. Tukaj sem, pošlji mene! (Iz 6,8)

    ljudje smo res lepe kartice - vedno je kaj novega napisanega, besede pa namenjene zdaj meni, zdaj tebi... :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Bla, bla , bla

    OdgovoriIzbriši
  3. Zelo lepa misel in zelo lepa ideja ta od kartic. Prav pa je, da se Bogu zahvalimo za kartice, ki nam jih pošilja, kakor je prav, da se zahvalimo vsakomur, ki nam kaj lepega pošlje - to namreč pošiljatelju veliko pomeni, tudi Bogu. Potrudimo se in ne pozabimo na to!

    Tisti pa, ki je napisal bla, bla, bla, naj se predstavi, saj je zelo grdo in nevljudno od njega, da tako odgovarja nekomu, ki se trudi posredovati ljudem lepe misli in sporočila. Če sam v Boga ne verjame, potem je vse to zanj "bla, bla, bla" in torej nima smisla, da komentira na tej strani.

    OdgovoriIzbriši
  4. Marko, hvala za tako bogate besede. Morda jim ne damo toliko teže ampak so pravo povabilo vsakemu kristjanu, da uresniči svoje poslanstvo kot " Božja kartica". Najbolj nagovorljivo se mi zdi: "Ti si njegova kartica! Nate piše, kar želi povedati ljudem tvojega vsakdanjika. In ti greš ... in si poslan."

    OdgovoriIzbriši
  5. Pozdravljen, Marko!
    Hvala za te besede. Uporabila jih bom v prihodnjem župnijskem listu, če smem. Tako so preproste in tako nagovorljive.
    Tudi ob koncu maše smo poslani, da širimo ljubezen, mir ... kar nam je bilo podarjeno.
    Res tako delamo ali smo neodposlana kartica?
    Anica

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Zavetnik poslušanja in zvestobe

Kar koli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem. (Kol 3,23)  Pridni Jožef, ki nas z oltarja gleda s tako vsakdanjo sekiro in žago, potnega čela in hoče brez besed povedati neko pomembno stvar: da je Božji otrok »tesarjev sin« (Mt 13,55). Da je torej njegovo delo napravilo Božjega sina. Da ga je njegovo pridno delo spravilo v mizarsko delavnico. Da ga zato lahko naše zvesto in požrtvovalno delo spravi v naše cerkve, v naše kuhinje, v naše pisarne in tovarne, ker je vse naše delo pravzaprav ustvarjanje Boga v našem svetu.  Ne glede na to, ali smo duhovnik ali tesar, kuharica ali smetar, naše delo »ustvarja« Boga.   In ko se tega zavedamo, potem moramo razumeti, kako nekaj pomembnega je delati – in kako nekaj pomembnega je delati pošteno, zavzeto, marljivo in z veseljem tisto, k čemur smo bili poklicani po svojih sposobnostih . Ker je to nič manj kot nekaj, kar temu svetu dolgujemo, namreč dobro opraviti svojo nalogo. » Če je človek poklican za pometača ulic, naj pomet

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.