Kako Bog piše kartice

Če bi rad kaj povedal človeku, ki ga ne vidim, se usedem za mizo in pišem. Rad bi mu zaželel miru in sreče ob rojstnem dnevu, se pomenil, kako je z njim, mu povedal kaj vzpodbudnega ali se mu potožil o svoji bolečini. Ponavadi pa za tisto klasično pisanje nimam časa. Za take primere je pripravnejši mobilnik. Ali računalnik. Na hitro odtipkam sporočilo in stisnem tipko. In hop, že je pri njem.

Za karkoli se že odločim, na koncu mojega sporočanja je vedno ista stvar: pošiljanje. Kajti bistvo sporočila je, da je poslano. Če ni poslano, ničemur ne koristi. Nikogar ne obogati, nikomur ne pomaga. In – ali sploh obstaja? Če ni poslano, je isto, kot da ga sploh ne bi bilo.

In vemo, kako si vsak od nas želi dobiti pismo, sporočilo, razglednico ... Pomeni, da se je nekdo spomnil na nas, da smo mu dragoceni. Da mu je mar za nas.

Nič drugače ni z življenjem, z ljudmi. Vsak od nas si želi dobiti kako sporočilo, kako pismo. Verjetno je to za koga celo nemogoče, ker se nihče ne spomni nanj. Pa vendar je nekdo, ki piše vsakemu, prav vsakemu človeku, pa četudi gre za najbolj revnega, najbolj osovraženega, najmanj priljubljenega človeka.

Ne veš, kako piše Bog? Ti si njegova kartica! Nate piše, kar želi povedati ljudem tvojega vsakdanjika. In ti greš ... in si poslan.

Poslan, da poveš, kaj je ljubezen, veselje, mir ... da poveš, kaj po tebi pošilja Bog: »Bolnike ozdrávljajte, mrtve obujajte, gobave očiščujte, hudobne duhove izganjajte« (Mt 10,8).

Lepe kartice so to. Vsak od nas bi si jo želel dobiti. Predvsem zato, ker ni toliko pomembno, kako lepa je slika na kartici, ampak to, kako je napisana. Nihče je ne bi bral, če bi bilo na njej veliko vzvišenih, a praznih besed. To je vedel tudi Bog, zato jo je napisal s krvjo. Svojo krvjo.

Tako torej. Napisan boš kmalu, z blagoslovom dobiš znamko, potem pa ... saj veš: napisana, a neposlana kartica je največja tragedija sveta ...