Drago-ceniti

Na internetu me je zadnje dni potegnila oz. obsedla posebna interakcijska stran, na kateri z namišljenim denarjem kupuješ svoje prijatelje oz. njihove slike. Ko »kupiš« katero od njih, se tej osebi na e-pošto posreduje sporočilo, naj pogleda, koliko je zame vredna.
251 denarijev ... ali ni to tako žalostno? Je sicer več kot 30 srebrnikov, a vseeno ...
Danes se beseda »ceniti« uporablja samo še za hiše, avtomobile ali posestva. Da nekoga drago-cenimo (da nam je torej dragocen), smo bolj ali manj pozabili. Tako pri vseh nas pada občutek ljubljenosti. In prav kmalu se zgodi, da smo tako nizko, da se čutimo nevredne, da čutimo, da si ničesar ne zaslužimo. Tudi življenja ne več.
Škoda nas je. Saj smo vendar vredni več kot veliiiiiiiiko vrabcev. Če pa imajo celo navadni vrabci svojo ceno, jo imamo tudi mi. Vi in nekdo ob vas.
Kdaj ste mu/ji to nazadnje povedali?
In zakaj bi bilo to tako potrebno in pomembno? Samo zato, ker je zavest, da nas ima nekdo rad, najpomembnejša, da izpolnimo to, kar nam Jezus danes kar trikrat ponovi: »Ne bojte se!« Če namreč veš, da te ima nekdo rad, potem v tebi ni strahu; tudi ni neodločnosti, ne lenobe, ne brezbrižnosti. Vse je smiselno, vse na svojem mestu – celo bolečina.
Vse to iz enega samega dejstva: da nekdo celo ve, koliko las ti zdajle raste na glavi.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Iskati večje dobro

Slika
Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...
Preberite več