Na začetek

Se spomnite, kako lepo ste se imeli ob svoji poroki? Kako je bilo vse lepo in krasno, smiselno in razumljivo?

Je minilo, res. A je še vedno v vas, kajne? Prav je tako.

In kakšno življenje imate danes? Lepo? Težko?

Kakšnega Jezusa vidite danes v svojem življenju? Takega, ki govori lepe stvari? Zahtevnega? Prijaznega? Dobrohotnega? Okrvavljenega? Mrtvega?

Ni kaj, dobro veste, da je potrebno v življenju stopiti in premagati tudi težke stvari. A kaj naj nas takrat drži pokonci? Kaj naj nam takrat daje smisla in moči, ko se vse poruši, ko izgubimo vse, na kar smo stavili, ko ni ničesar, na kar bi se lahko oprli?

Takrat se je potrebno vrniti na začetek. Na tisti prelepi dan, ko nam je nekdo pokazal, kaj je naše življenje in zakaj smo tu. Na tisti dan, ko se nam je vse zdelo tako dobro in smiselno.

Tudi danes, pa naj smo v dobrem ali slabem delu poti, naš smisel še vedno priteka iz istega izvira. Še vedno smo na isti poti, namenjeni na isti cilj.

Jezus ve, da nas čakajo hudi časi preizkušenj, ko bo na potezi naša zvestoba. Tudi zvestoba sebi, zvestoba temu, kar smo. Zato nas danes skupaj z učenci pelje tja, kjer bomo v resnici doživeli lepoto in cilj vsega našega prizadevanja. Da se bomo takrat, ko bo pritisnil ledenomrzel veter, spomnili na toplo sonce. Da se bomo v blodnji po temni noči spomnili, da smo tu zato, da pridemo do luči.

Ne, to ni nostalgičnost. In ni omama, beg. To je hrana. Zakaj? Ker je takrat, ko je hudo, vse videti slabo. Tudi kar je drugače dobro. Zato rabimo tako hrano. Da nas spomni, da imamo v sebi in v življenju tudi veliko dobrega, ki se skriva za senco slabosti.

Seveda. Tisto domače toplo kot sonce in svetlo kot luč nas kot Jezusova obleka vedno spremlja.

Torej: danes skupaj na goro, k izviru po lepoto začetka. To pa je tako mogočna stvar, da je vsaka beseda te pridige, s katero skušam vsaj malo okrcniti to neizmerno lepoto iz vašega srca, le prazna blodnja.

Ni kaj, vaša lepota ni za besede. Je za srce.

Morda zato tega dogodka na gori nikdar nisem znal prav razložiti, čeprav mi je eden najlepših. Ker se ga ne da. Treba ga je doživeti.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Iskati večje dobro