Skala ali vodnjak?

Kaj za tvoje in moje telo pomeni voda, ugotoviva šele sredi puščave, kjer ni pipe, do katere bi se preprosto sprehodil in si natočil poln kozarec.

In glej, če si z menoj v puščavi, potem hrepeniš samo po bistvenem. Ne po zalogah mesa, niti po skladovnicah tort. Hrepeniš samo po vodi. Po ničemer drugem, samo po vodi.

Žeje in puščave ne gre jemati samo na dobeseden način. Je že tako, da slejkoprej pridemo do neke točke, ko se nam zdi, da nam je v življenju vse spodletelo, da nimamo česa pokazati. Da je vse prazno mahanje po zraku. Utvara, zabloda. Celo vase podvomimo, v smisel svojega bivanja. In seveda, če sploh je Bog, da nam daje tolike preizkušnje.

»Zakaj nas je odvedel v puščavo? Da pomrjemo?« Kakor Izraelci, tako mi. Ko so bili na poti v obljubljeno deželo, ko so takorekoč opravili že večino poti s prehodom skozi smrtno morje, so podvomili, ali gre za pravo odločitev.

»Ali je Gospod med nami ali ne?«

Slediti Bogu in njegovim norim idejam? Oprosti, Bog, toda to je samomor.

In začnemo sami kopati svoje vodnjake. Sredi puščave!

Vode pa ni in ni. In postanemo žejni ... žejni ... česa? Niti ne vemo, česa. Jasno je samo, da nam manjka nekaj bistvenega, pa ne vemo, kaj je to. Ali KDO je to.

Človek je žejen. Ko je človek žejen, umira. Izgublja življenje.

In ko na jezik dobi samo kapljico, se mu odpre pot. Ne vem, če pride slučajno do te vode. Kajti da voda priteče iz skale, ni slučaj. Je Božji prst. Prst, ki obriše solzo in brez besed pove »zakaj« in »kam«, odgovor na vprašanji, ki se ju nismo upali zastaviti.

Če si priznamo ali ne, ta kaplja je dovolj, da odžeja, bolj kot nabito polni vodnjaki. Vprašanje je le, ali si res želimo odžejati.

Ko bomo torej naslednjič hodili po puščavi in kopali svoje vodnjake, trmasto iskali svoje rešitve, vsaj za trenutek poglejmo še na kako nemogočo rešitev, na skalo. Morda bo iz nje prej priteklo to, kar v resnici potrebujemo.